Številni ljudje s strahospoštovanjem gledajo na Izrael, državo staro komaj 60 let, katero so ustanovili ljudje, ki so bili v zgodovini stoletja preganjani, danes pa imajo eno od najsodobnejših vojsk na svetu. Izrael je od ustanovitve 1948 v štirih vojnah porazil svoje sosednje države, čeprav je število njegovih prebivalcev primerljivo s številom prebivalstva majhnega otoka. Ta realnost je številne ljudi pripeljala v razmišljanje, da Izrael vleče niti svetovnega dogajanja in da celo nadzira zunanjo politiko Združenih držav. Potrebno je raziskati, kdo nadzira koga in do kakšne mere.
Tesni odnosi med Združenimi državami in Izraelom so ena od glavnih značilnosti ameriške zunanje politike v zadnjih treh desetletjih in pol. O treh milijardah dolarjev vojaške in ekonomske pomoči, ki jo Washington letno nameni Izraelu, se v kongresu le redko razpravlja tudi med liberalci, ki običajno oporekajo ameriški pomoči vladam, ki so vpletene v pogosto kršenje človekovih pravic, in celo med konservativci, ki že na splošno nasprotujejo pomoči tujim državam. Praktično vse zahodne države si z Združenimi državami delijo to močno podporo pravici Izraela do obstoja v miru in varnosti. Na drugi strani pa Združene države pogosto stojijo osamljene v Združenih narodih in ostalih mednarodnih organizacijah, ko se pojavijo pomisleki ali ugovori glede izraelskega kršenja mednarodnega prava.
Združene države so se za Bližnji vzhod začele zanimati po 2. svetovni vojni, ko so okusile koristi zalivske nafte. Takrat so se odločile, da ne smejo ostati izolirane in v regiji začele taktizirati. Leta 1944 je State Department Arabski polotok opisal kot "velikanski vir strateške moči in največjo materialno nagrado v svetovni zgodovini". Združene države so se zavedale, da je nadzor nad nafto te regije vzvod za kontrolo sveta. Kakor je George Kennan, vplivni načrtovalec politike zadrževanja Sovjetske zveze, leta 1949 dejal: "Če bi Združene države nadzirale nafto, bi imele pravico veta nad vsemi potencialnimi dejanji v prihodnosti rivalov kot sta Nemčija in Japonska." Ko so Združene države spoznale potencial Bližnjega vzhoda, so razvile številne načrte in strategije za nadzor nad regijo.
Ustanovitev judovske domovine je leta 1906 predlagal britanski ministrski predsednik Henry Bannerman: "Tam so ljudje (muslimani), ki nadzirajo prostrana območja polna vidnih in skritih resursov. Obvladujejo križišča svetovnih poti. Njihova ozemlja so bila zibelke človeških civilizacij in religij. Ti ljudje imajo eno vero, en jezik, eno zgodovino in skupne aspiracije. Nobena naravna ovira ne more izolirati teh ljudi ene od drugih ... Če bi se ta narod slučajno združil v eno državo, bi usodo sveta vzel v svoje roke in Evropo ločil od ostalega sveta. Ob resnem upoštevanju tega bi moralo biti v srce tega naroda posajeno tuje telo, da preprečimo zbliževanje njihovih kril na način, da bodo izčrpali svojo moč v nikoli končanih vojnah. Prav tako bi lahko služilo kot odskočna deska, da Zahod doseže svoje željene cilje." (Campbell-Bannerman Report, 1907)
Izrael je bil ustanovljen zaradi izvršitve teh britanskih interesov in tako postavljen v sredino muslimanskega sveta. Vendar je britanska šibkost po 2. svetovni vojni vodila k temu, da so namesto njih regijo prevzele in organizirale Združene države, ki so na Izrael gledale v pogledu definiranih in varnih mej, čeprav je bila država sprva ustanovljena s sanjami o Eretz Yisrael Hashlemah (Celotno ozemlje Izraela). To je bila prva razlika med Združenimi državami in Izraelom. Pozicija Izraela je povsem jasna, saj že od samega začetka nočejo definirati svojih meja. Tako se je razkrilo dejstvo, da Izrael ni bil ameriška kolonija in da med njima obstaja konflikt interesov.
Vse od nastanka sionističnega gibanja je bil cilj judov, da v regiji dosežejo ekonomsko in politično dominacijo. Amerika zavrača idejo o zamenjavi evropskega vpliva z judovskim vplivom, prav tako pa zavrača idejo delitve moči s katerokoli drugo državo. Amerika se je obvezala, da bo varovala Izrael, zagotovila njegovo varnost in obvarovala ugoden standard življenja za jude živeče tam. Vendar ne dovoli, da bi si Izrael z njo delil vpliv. Z namenom, da prepreči ekspanzijo Izraela in širitev njegovega vpliva v regiji, ameriška politika temelji na izolaciji Izraela od ostale regije, tako da zmanjšujejo njegovo vlogo pri prizadevanju za rešitev palestinskega vprašanja. Politika Združenih držav teži k ustanovitvi palestinske države, ki bo delovala kot instrument zadrževanja Izraela; z ustanovitvijo različnih mednarodnih zagotovil in s prisotnostjo multinacionalnih sil postavljenih na mejah med Izraelom in sosednjimi arabskimi državami – Jordanijo, Sirijo, Egiptom, Libanonom in bodočo palestinsko državo. Ameriška politika temelji tudi na internacionalizaciji Jeruzalema, saj to internacionalizacijo vidi kot rešitev za občutljivo krizo Jeruzalema, hkrati pa bi razveselila kristjane in si zagotovila močno podporo v Združenih narodih.
Obstaja množica dejavnikov, ki so ameriško-izraelske odnose pripeljali do današnje oblike:
• Številni ameriški državljani – predvsem veliko število liberalcev, še posebno tisti iz povojne generacije, ki so na položajih v vladi in medijih – z Izraelom čutijo posebno sentimentalno povezanost. Številni Američani se identificirajo z zgodovinskim bojem Izraela, njihovo demokracijo in relativno visokim standardom življenja.
• Krščanska desnica v Združenih državah z desetinami milijoni pripadnikov, ki je glavna baza volivcev za republikance, Izraelu in ostalim desničarskim izraelskim voditeljem nudi močno medijsko in politično podporo. Deloma temelji na teologiji, ki o združitvi judov v sveti zemlji uči kot o predznaku drugega Jezusovega prihoda. Bitka med Izraelci in Palestinci je v njihovih očeh nadaljevanje bitke med Izraelci in Filistejci, Bog pa je domnevno presodil, da zemlja pripada samo Izraelu.
• Konservativne judovske organizacije so za podporo izraelski vladi mobilizirale precejšna sredstva za lobiranje in pritisk na medije ter ostale javne forume. Vloga proizraelskega lobija je ustvarjanje klime, ki je v skladu z izraelskimi interesi, in pomoč pri ustvarjanju ozračja preteče nevarnosti med tistimi, ki skušajo umiriti in ublažiti ameriško zunanjo politiko.
• Orožarska industrija za kongresne kampanje in lobiranje prispeva petkrat več denarja kot AIPAC (Ameriško-izraelski odbor za javne zadeve) in ostale proizraelske skupine skupaj. Ta industrija v dobavi ogromne količine orožja Izraelu vidi znaten vložek in interes. Na primer, veliko lažje je, da kongresnik izpodbije 60 milijonski orožarski posel z Indonezijo, kot 2 milijardi vreden orožarski posel z Izraelom.
Izrael je zgradil državo in nato za dosego številnih dolgoročnih ciljev uspel mobilizirati vsa svoja sredstva. Vendar bi bilo brez pomoči Zahoda za Izrael nemogoče, da doseže položaj, v katerem je danes. Na drugi strani je Izraelu spodletelo pri njihovem končnem in glavnem cilju ustanovitve države s fiksnimi mejami, ki bi zajemale domnevna ozemlja obljubljena od Boga, saj uresničitev tega cilja ni v interesu Združenih držav.
Združene države so meje Izraela definirale ob meji palestinske države. Stranka Likud, ki je bila na oblasti večino izraelske zgodovine, je z gradnjo naselbin in deportacijami muslimanov skušala enostransko definirati meje. Vendar Izrael za vsako dokončano naselbino potrebuje Združene države in iz tega razloga je organiziral lobiranje v Združenih državah in svetovnih medijih, da bi dosegli naklonjen izid. Prizadevanje za vzpostavitev Eretz Yisrael Hashlemah je zapleteno tudi zaradi dejstva, ker Delavska stranka v Izraelu verjame v odrekanje od zemlje v zameno za trajno definirane meje. Verjamejo, da je to cena, katero je vredno plačati za potrebno varnost.
Torej Izrael ne nadzira Združenih držav, kakor mislijo nekateri, ko govorijo o ameriško-izraelskih odnosih, res pa je, da bil zelo uspešen pri vplivanju na politiko Združenih držav, predvsem zunanjo politiko. Združene države organizirajo Bližnji vzhod in diktirajo odločitve, v številnih zadevah pa imajo z Izraelom enako politiko, vendar se tega ne more videti kot ameriško zapostavljanje lastnih interesov. Ameriške podpore Izraelu ne motivira objektivna potreba po varnosti ali močna moralna zavezanost tej državi. Zunanjo politiko Združenih držav v prvi vrsti motivirajo njeni lastni strateški interesi.
Komentarji
Objavite komentar