Preskoči na glavno vsebino

ABRAHAM IN ODREKANJE OD ŠIRKA TER MNOGOBOŽCEV

Ibn Kajjim pravi: "Ljubezen do dobrega ne more biti pravilna, če ni paralelna s sovraštvom do zla, kakor Vzvišeni pravi, da je Abraham, vodja vseh monoteistov, ki ljubijo svojega Gospodarja, svojemu narodu rekel:

Ali vidite, kaj častite vi in vaši predniki? Resnično so moji sovražniki, razen Gospodar vseh svetov. (Kur'an; 26:75-77)

Iz tega se jasno vidi, da ta ljubezen in prijateljstvo Allahovega prijatelja (halilullah) ne bi bilo pravilno, če ne bi bilo njegovega sovraštva [do mnogoboštva in mnogobožcev], saj ni pravilne ljubezni, razen tiste, ki je v imenu Allaha in ki je dovršena s sovraštvom do drugih božanstev. Vzvišeni pravi:

In ko je Abraham rekel svojemu očetu in svojemu narodu: "Resnično se odrekam tega, kar častite, razen Tistega, ki me je ustvaril, a On me bo vodil." In naredil je trajno besedo med njegovimi potomci, da bi se vračali. (Kur'an; 43:26-28)

To pomeni, da je ljubezen do Allaha in sovraštvo do lažnih božanstev naredil za trajno besedo, ki jo bodo iz roda v rod dedovali glasniki vere in njihovi sledilci, ta beseda pa je: la ilahe illallah. Abraham, vodja monoteistov, jo je zapustil v nasledstvo svojim sledilcem vse do Sodnega dneva." (El-Dževabul-kafi, str. 300-301)

Abraham si je zaslužil, da ga je Vzvišeni Allah naredil za prelep vzor v ljubezni do Vzvišenega Allaha in sovraštvu do širka ter mnogobožcev, zato Vzvišeni pravi:

Zagotovo je za vas dober vzor v Abrahamu in tistih z njim, ko so rekli svojemu narodu: "Zares se odrekamo vas in tistega, kar častite poleg Allaha. Neverniki smo v vas in očitno bo med nami in vami sovražnost in sovraštvo za vedno, dokler ne boste verovali v Allaha Edinega." Razen Abrahamove besede svojemu očetu: "Zagotovo bom prosil, da bi ti bilo odpuščeno, a jaz nimam moči zate proti Allahu v ničemer. Naš Gospodar! Na Tebe se zanašamo in k Tebi se obračamo in pri Tebi je vrnitev." (Kur'an; 60:4)

Njegovo sovraštvo do mnogoboštva in mnogobožcev je bila tolikšna, da jih je celo fizično zapustil, kakor se jim je zoperstavljal tudi v verovanju in v srcu, pa je rekel:

"In zapuščam vas in kar kličete poleg Allaha, jaz pa bom klical svojega Gospodarja. Morda v svojem klicanju svojega Gospodarja ne bom nesrečen." Ko jih je zapustil in kar častijo poleg Allaha, smo mu podarili Izaka ter Jakoba in oba naredili za glasnika vere. (Kur'an; 19:48-49)

Ibn Kesir pravi: "In zapuščam vas in kar kličete poleg Allaha, jaz pa bom klical svojega Gospodarja," tj. opuščam in zapuščam vas in vaša božanstva, katera častite mimo Allaha. "Jaz pa bom klical svojega Gospodarja," tj. jaz služim samo Njemu in mu ne delam širka (mnogoboštva). "Morda v svojem klicanju svojega Gospodarja ne bom nesrečen," tj. tukaj beseda 'asa (tj. morda) pomeni nujo, saj je on po Muhammedu sallallahu alejhi ve sellem brez dvoma prvak med glasniki vere. Tako se je izrazil iz ponižnosti pred Allahom. Zato ker je El-Halil (Abraham), mir z njim, zaradi Allaha zapustil očeta in svoj narod, mu je bilo zanje dano boljše in lepše nadomestilo – dobil je potomce: sina Izaka in vnuka Jakoba. Vzvišeni v drugem ajetu pravi: "In podarili smo mu Izaka ter Jakoba kot vnuka, in vsakega naredili kot dobrega." (Kur'an; 21:72)" (Tefsirul-Kur'anil-Azim (3/123-124))

V navedenih ajetih se kaže blagoslov zapuščanja mnogobožcev in bežanja s svojo pravilno vero od takšnih. Allah je Abrahamu slabo družbo zamenjal s sinom Izakom ter Izakovim sinom Jakobom in oba počastil z glasništvom vere. Allah s takšnimi ajeti nagovarja ljudi, ki sami sebi zadajajo nasilje, ko živijo v državah mnogobožcev, kjer se skorajda ne morejo osvoboditi vpliva nevere in nihilizma. Vzvišeni Allah pravi:

Resnično bodo angeli tistim, ki jih bodo jemali [v smrt], medtem ko so bili krivični do svojih duš, rekli: "V čem ste bili?" Rekli bodo: "Bili smo potlačeni na zemlji." Rekli bodo: "Ali Allahova zemlja ni bila prostrana, da bi se selili po njej?!" Takšni bodo prebivali v Peklu – in to je grozna destinacija. Razen potlačeni izmed moških in žensk ter otrok, ki niso bili iznajdljivi in niso bili usmerjeni na pot. Takšne bo Allah morda pomilostil in Allah Največ pomilošča, Največ odpušča. (Kur'an; 4:97-99)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...