ABDUR-RAHMAN III.

Abdur-Rahman III. je bil najsposobnejši in najboljši od umajjadskih vladarjev v Andaluziji. Kot mladenič je prejel izvrstno izobrazbo pod učenjaki Cordobe. Njegov intelekt ga je naredil za princa med učenjaki in priljubljenega med književniki tistega časa. S svojim karakterjem in vzornim vedenjem si je pridobil zavezništvo dvora in tudi običajnih ljudi. Njegovo prvo dejanje po prihodu na oblast Andaluzije je bila razveljavitev vseh davkov, ki niso bili v skladu s šeriatom. Ti davki so bili ljudem naprteni zaradi financiranja razsipništva vladarske hiše. S tem dejanjem si je pridobil podporo kmetstva in trgovcev. Njegovo drugo dejanje je bila ponudba splošne amnestije vsem upornikom, ki bi ga priznali za vladarja.

Ko je Abdur-Rahman leta 912 kot triindvajsetletni mladenič prevzel emirstvo Cordobe, je bila Andaluzija v neredu in brez centralne avtoritete. Minilo je več kot dvesto let odkar sta Tarik bin Zijad in Musa bin Nusejr pristala na Iberskem polotoku in ga osvojila za širjenje tevhida (monoteizma). V desetem stoletju so bili poglavarji in ugledneži bolj navdušeni nad ljubeznijo do bogastva kot nad ljubeznijo do Allaha. Luksuzno življenje jih je oddaljilo od vsakršne transcendentne ideje.

Po vzponu na oblast se je mladi vladar soočil z dvema velikima izzivoma. Prvi je bil s strani arabske aristokracije, osnovane v starem vizigotskem glavnem mestu Toledo, drugi pa je bil vojaško-ideološki izziv Fatimidov, ki niso skrivali svojih želja po osvojitvi Andaluzije.

Izziv arabske aristokracije je bil neločljivo povezan z invazijami iz Severne Afrike. Ko so v Andaluzijo prihajali zaporedni valovi muslimanskih vojsk, so se nastanili v različnih provincah glede na želje njihovih plemenskih poglavarjev. Tako so Benu Hud kontrolirali Zaragozo, Zun Nun Toledo, Benu Abbad so bili močni v Sevilli, Berberi pa so držali Granado. Dvor v Cordobi se je vzdrževal z zavezništvi s temi plemeni. Postopoma so si plemenski poglavarji zagotovili privilegije, katerim so se neradi odpovedali. Špartanska preprostost puščavskih bojevnikov se je umaknila luksuznemu življenjskemu stilu emirjev.

Dvor v Cordobi je postopoma postal zapornik te priviligirane klase. Ko je Abdur-Rahman ukinil pretirane davke in tej klasi odvzel privilegije, se je pojavil takojšen nemir. Posebno nezadovoljni so bili ugledneži Toleda. Nosili so staro zamero proti Cordobi, zaradi selitve glavnega mesta iz Toleda. Abdur-Rahman je odločno zadušil vsakršno uporništvo. Ob zmagah je z nadvladanimi ravnal dostojanstveno in si pridobil njihovo zvestobo. Oblasti Bobastro, Badajoz, Zamora, Simancas, Osma in Toledo so bile obvladane ena za drugo. Nato je svojo pozornost obrnil proti krščanskemu ozemlju na severu. Krščanski poglavarji so na emirjeva ozemlja usmerjali številne pohode in plenili obmejna področja. V seriji briljantnih kampanj je Abdur-Rahman Leon, Kastiljo, Galicijo in Alavo prisilil v plačevanje tributa.

Izziv Fatimidov je bil resnejši. Fatimidi so potomstvo imama Ismaila smatrali za edino legitimno nasledstvo pri vodenju islamske skupnosti in so bili ogorčeni sovražniki tako Abbasidov v Bagdadu kot tudi Umajjadov v Cordobi. Zavzeli so celotno S Afriko, uničili kraljestvo Idrisidov v Maroku in Alžiriji, ter svoj pogled usmerili v Andaluzijo. Odpadniški poglavar Omar ibn Hafsun, ki je postal kristjan, se je odprto zoperstavil vladavini Cordobe in iskal pomoč ne le od Fatimidov, ampak tudi od krščanskih oblasti na severu. Abdur-Rahman je bil v tem času zaposlen z zagotavljanjem vojaške pomoči svojim zaveznikom Idrisidom proti Fatimidom. Zato da se sooči z uporniki, se je bil prisiljen umakniti iz S Afrike. Fatimidi so preko Sredozemskega morja poslali ladjevje v pomoč Omarju ibn Hafsunu, vendar je to pomorsko silo prestregla Abdur-Rahmanova mornarica in jo uničila. Stisnjen v kot na hribovjih vzhodnega dela Iberskega polotoka, je Omar ibn Hafsun prosil za mir. Abdur-Rahman je to sprejel in ga pustil z majhno oblastjo pod njegovo avtoriteto.

Razpad plemenskega vpliva je Abdur-Rahmanu omogočil vzpostavitev profesionalne vojske z več kot stopetdesettisočimi vojaki. To je bila v tistem času morda najboljša vojska na svetu. Vendar je ob tem uničil plemenske zveze, ki so že več kot dvesto let ohranjale umajjadsko vladavino v Andaluziji. Po mnenju Ibn Khalduna je to dejanje posejalo semena končnega razpada kalifata v Cordobi.

V S Afriki je bila fatimidska grožnja vztrajna. Abdullah El-Mehdi se je razglasil za kalifa vseh muslimanov. V tistem času je bil kalifat v Bagdadu v neredu in abbasidski kalifi so postali le pijuni v rokah turških generalov. Bujidi iz Perzije so postali vladarji nad abbasidskimi oblastmi v vsem razen po imenu. To so bili jasni signali, da so Abbasidi izgubili svojo politično in vojaško moč. Leta 929 se je Abdur-Rahman razglasil za kalifa in prevzel naziv emir el-mu'minin (voditelj pravovernih). To je bil odziv na politični in vojaški izziv Fatimidov v S Afriki.

Tako so si v desetem stoletju pravico do kalifata lastili trije. Z vzponom Muiza leta 953 in njegovim zavzetjem Egipta leta 969, se je razmerje moči močno nagnilo na stran Fatimidov. Eno za drugo so fatimidske vojske preplavile andaluzijske utrdbe v S Afriki. Razen majhnega pasu ozemlja okrog Ceute, si je Muiz pokoril celotno S Afriko. Fatimidi niso opustili svojih sanj o zavzetju Andaluzije in so še naprej zagotavljali pomoč vsakemu uporniku, ki je kljuboval umajjadski vladavini na polotoku. Leta 955 je Abdur-Rahmanova mornarica prestregla in potopila nekaj Muizovih ladij, ki so andaluzijske upornike oskrbovale z zalogami.

V povračilo je Muiz svojemu namestniku na Siciliji ukazal, naj opleni in opustoši andaluzijsko obalo Almerie.

Rivalstvo med Umajjadi v Andaluziji in Fatimidi v Egiptu je uničilo zadnjo priložnost muslimanov za osvojitev J Evrope. Po razpadu Karolingov v Franciji v desetem stoletju je bila Evropa v političnem nemiru. Pogubni plenilski pohodi Vikingov so ohromili severno in centralno Evropo. Soočena s tem silnim napadom s severa je bila Evropa ranljiva na jugu.

Vendar so Umajjadi porabili preveč energije pri spopadih s ši'itskimi Fatimidi in niso zmogli usmeriti večjega napada na Evropo. Pojav dveh političnih centrov moči v Sredozemlju, enega v Cordobi in drugega v Kairu, je dal krščanskim monarhom priložnost, da zadihajo in strnejo svoje vrste. Cesar v Konstantinoplu je začutil to rivalstvo in ker je bil tudi sam zapleten v vojaški konflikt s Fatimidi za nadzor nad Kreto in Sicilijo, je k Abdur-Rahmanu III. poslal odposlanca. Monarhi in vladarji Nemčije, Francije ter Apeninskega polotoka so poslali podobne delegacije. Abdur-Rahman je postal glavni igralec v geopolitiki S Afrike, J Evrope in Z Azije.

Abdur-Rahman je bil dovršen vojak, izpopolnjen učenjak, velik graditelj in pravičen voditelj. Andaluzijo je oblikoval v enotno vojaško-politično entiteto, ter odstranil malenkostna rivalstva regionalnih poglavarjev in arabskih plemen. Na njegov dvor so se zgrinjali učenjaki iz Kairouana, Kaira, Bagdada in Buhare. Njegova kolekcija knjig je presegala številko štiristo tisoč. Dvorni ugledneži so ga v tem posnemali in imeli svoje kolekcije knjig. Noben pisec, prevajalec in učitelj ni bil brez dela. Pod Abdur-Rahmanom je Cordoba zrasla v največji in najbolj svetovljanski urbani center na svetu z več kot milijonom prebivalcev. Mesto je imelo več kot sto tisoč domov, osemdeset tisoč trgovin, sedemsto mošej in devetsto javnih kopališč. Ulice so bile tlakovane in patruljirane. Trgovine so bile napolnjene z dobrinami s celega sveta in andaluzijski trgovci so bili znani tudi na oddaljenih predelih Evrazije. Abdur-Rahman je razširil in polepšal Veliko mošejo v Cordobi. Njegov glavni arhitekturni dosežek je bila izgradnja svojega glavnega mesta Medinat Ez-Zahra, marmornatega mesta nekaj kilometrov izven Cordobe. To mesto je bilo tako čudovito, da so vanj prihajali obiskovalci z vseh strani, samo da bi videli in občudovali njegovo lepoto.

Abdur-Rahman je vladal s pravičnostjo do ljudi vseh religij. Kristjani in judje so pod zakonom prejeli enako zaščito kot muslimani. Andaluzija je postala najbolj svetovljanska oblast na Zemlji. Kalif v zadevah pravice ni delal razlik med svojim domom in običajnim človekom. Ko je sodišče enega od njegovih sinov obtožilo in obsodilo izdaje, se je smrtna kazen izvršila kljub prošnjam za pomilostitev iz Abdur-Rahmanove lastne hiše.

Abdur Rahman III. je umrl leta 961 in bil pokopan v Medinat Ez-Zahra. Njegova vladavina označuje zenit islamske civilizacije v Andaluziji in vrhunec njenega zlatega obdobja.