Danes je država Mali znana kot ena najrevnejših na svetu. Šele upor muslimanov tiranskemu režimu je državo Mali pripeljal na naslovnice svetovnih novic. Vendar življenje v Maliju ni bilo vedno tako negativno in depresivno. Nekoč je bil Mali svetel primer uspešne islamske države, pravi zaklad sredi puščave. Področje znano kot Mali se nahaja na skrajni meji Sahare. To je prehodno območje med sušno in neplodno puščavo na severu ter deževnimi gozdovi vzdolž atlantstke obale na jugu. To območje je znano kot Sahel.
Kakor lahko rečemo, da Maliju primanjkuje rodovitne prsti, tako lahko govorimo o presežkih dragocenih resursov. Rudniki zlata in soli so že več stoletij središče ekonomije Malija. Trgovske poti so Mali povezovale s severno Afriko, kjer so bogati trgovci plačevali visoke cene za zlato in sol, kar so nato pošiljali v Evropo in Jugozahodno Azijo. S to trgovino so Mandinka, glavna etnična skupina v Zahodni Afriki, postali neverjetno bogati.
ISLAM IN ZGODNJI MALI
Vendar blago ni bila edina stvar, ki je potovala po teh trgovskih poteh. Po njih so potovale tudi ideje in tako so muslimanski trgovci prinesli islam. Od 8. stoletja naprej je islam počasi dobival mesto med prebivalci zahodnega Sahela. Najprej je bil odziv nemuslimanskih držav Zahodne Afrike negativen, kar se je kazalo tako, da so skušali zatreti islam ali vsaj ločiti muslimane od množic. Vendar je vedno več ljudi sprejemalo islam in začele so se pojavljati islamske države. Eno od teh držav je ustanovil Sundiata Keita, oseba, o kateri vemo zelo malo. Legenda o njegovem življenju se je preko stoletij prenašala v oralni obliki, in zato je resnica o njegovem življenju izkrivljena. Vendar nekaj vemo zagotovo, in sicer da je okoli leta 1230 ustanovil državo Mali, ki je v Zahodni Afriki nudila zaščito naraščajočemu številu muslimanov. Vzel je naziv mansa, kar pomeni kralj.
MANSA MUSA IN NJEGOV HADŽ
Deseti mansa Malija je bil Musa, ki je vladal od 1312 do 1337. Večino tega, kar vemo o vladavini Muse, je iz njegovega romanja v Meko leta 1324. Kot predan musliman je mansa Musa hotel izpolniti peti steber islama, romanje v Meko. Zemljepisna oddaljenost Malija je romanje naredilo zelo težko in za večino ljudi nemogoče. Musa se je leta 1324 s spremstvom 60.000 ljudi vseeno odpravil iz Malija. Ker je bil njegov imperij eden od najbogatejših na svetu, je karavana romarjev pustila prav poseben vtis na vse, ki so jo videli.
Osemdeset kamel je prenašalo zlato, katerega so na poti delili revnim. Številna poročila iz različnih regij pričajo o veličini te procesije. Mansa Musa se je na poti v Meko ustavil v Egiptu, kjer je njegova neverjetna količina bogastva pripeljala do nekaterih nepredvidenih posledic. Revnim, učenjakom in številnim drugim je podelil ogromno zlata. Zaradi ekonomskega pravila glede potrošnje in povpraševanja je cena zlata v Egiptu strmo padla in ohromila gospodarstvo. Celo desetletje kasneje, ko je Ibn Battuta obiskal Kairo, je opazil, da si ekonomija še vedno ni povsem opomogla od obiska mansa Muse. Učinek, katerega je imel obisk mansa Muse v Egiptu, nam jasno kaže bogastvo in pomembnost Malija.
VRNITEV V MALI
Ob vračanju v domovino po opravljenem hadžu je mansa Musa v svoje kraljestvo hotel pripeljati najpametnejše in najbolj nadarjene muslimane. S svojim bogastvom je plačal in povabil učenjake, umetnike, učitelje, arhitekte in ljudi vseh poklicev, naj pridejo v Mali in prispevajo k rasti islama. V Mali so prišli ljudje iz Egipta, Sirije, Iraka, Andaluzije in Hidžaza.
Učinek je bil ogromen. Arhitekturno so stavbe v Maliju začele kazati mešanico španskega, arabskega in perzijskega sloga. Ta edinstvena mešanica kultur je ustvarila izrazit zahodnoafriški slog, ki je v arhitekturi prisoten še danes. Legendarno mesto Timbuktu se je po hadžu Muse povsem spremenilo, saj so bile zgrajene številne mošeje, med njimi tudi mošeja Sankore.
SREDIŠČE ZNANJA
Najpomembnejša sprememba, ki se je zgodila po tem hadžu, je bila rast Malija kot središča znanja. Z najboljšimi učenjaki celotnega islamskega sveta je Mali razvil eno najbogatejših izobraževalnih tradicij na svetu v tistem času. Knjižnice so bile v vseh mestih, kakršna sta Gao in Timbuktu. Javne in zasebne zbirke so imele na tisoče knjig s temami od islamskega prava do astronomije, od jezika do zgodovine. Velike univerze so pritegnile nadarjene študente iz celotne Afrike. Ko je Mali postal središče Zahodne Afrike v pogledu znanja, se je islam globoko zakoreninil v življenjih in srcih ljudi. Običajno je bilo, da so bili navadni ljudje, množice, zelo visoko izobraženi.
ZAKLJUČEK
Zgodovina Malija ni izgubljena, ampak še naprej živi predvsem v zavesti zahodnoafriških muslimanov. Pomen Malija in njegovih prispevkov svetu ne morejo biti precenjeni in ne smejo biti podcenjeni. V svoji zgodovini je bilo to eno od središč znanja in bogastva. Njegov pomen v svetu se je začel zmanjševati po 16. stoletju, v 19. stoletju pa je Mali kolonizirala Francija, od katere se je osvobodil 1960. Danes lahko vidimo poskus ponovne kolonizacije s strani iste države.
Komentarji
Objavite komentar