V filmu Gentlemen Prefer Blondes nam seks ikona 20. stoletja, predsednikova ljubica in legendarna kraljica zapeljevanja Marilyn Monroe v pesmi pove, da "diamonds are a girl's best friend" (diamanti so najboljši prijatelj dekleta). Ko pogledamo, kako tragičen konec je imelo njeno življenje, o katerem svet še dandanes razpravlja, če je bil umor ali samomor, lahko zaključimo, da je imela za svoj primer prav.
Kakorkoli, prav to je bolj ali manj sistem verovanja trenutnega sveta, sveta Hollywooda, glamuroznih zvezd in podjetniške klase, ki hrepeni po "dobrem življenju", zapakiranem v drag nakit, priznane znamke in modne obleke. Ta svet je pred nas postavljen kot ideal, na prestolu kapitalističnega sveta pa je ta zapeljiva ženska obložena z diamanti, ki so njen najboljši prijatelj. Ta ženska je naprodaj za pravo ceno in zato neke vrste moderna "babilonska vlačuga". Ona je glavna figura na premcu kapitalistične ladje, medtem ko jo v trupu poganja vojska sužnjev, ki neumorno veslajo na vedno hitrejši in glasnejši ritem bobna. Kapitalistični svet vesla pod taktirko vedno hitrejšega bobnanja, kakor bi nek ork iz filma The Lord of the Rings že tako izmučene sužnje silil, naj se še bolj naprezajo in veslajo še hitreje.
Moderna zahodna družba nikakor ni svobodna kakor jo predstavljajo, ampak bi jo prej lahko opisali kot kolektivno suženjsko taborišče, kateremu se vlada z močjo hipnoze, ki svobodo (v smislu materializma) dovoljuje samo bogati eliti, kateri bi se morali po njihovem mnenju vsi mi prikloniti in jo častiti.
Z močjo hipnoze mislimo na moč nagovarjanja.
Obstaja znan psihološki eksperiment, v katerem je dvajsetim ljudem pokazan moder predmet. Ko je prvih devetnajst vprašanih po barvi, vsi odgovorijo, da je zelen. Vendar je bilo tem devetnajstim rečeno, naj lažejo, seveda brez vednosti dvajsetega. Zaradi pritiska okolice dvajseta oseba vedno odgovori, da je moder predmet zelene barve. Ta moč hipnoze, to konstantno nagovarjanje, da realnost ni to, kar si on ali ona predstavlja, presenetljivo povzroči, da ta prevaranec ne verjame v dokaz svojih čutov in sprejme laž za resnico. Vsi mi smo do določene mere hipnotizirani za sprejemanje statusa quo. Dali so nam občutek, da so nepravični in nori zakoni moderne družbe, ki so vzpostavljeni nad nami, zapisani v kamen kakor na Mojzesovi plošči in katere moramo za vsako ceno spoštovati.
Zakaj je tako? Ali je to naravno stanje? Ali je to družba v obliki piramide s faraoni in cesarji na vrhu, ki vihtijo biče nad sužnji na dnu? Kakšna je razlika med imperialnimi in kolonialnimi silami, ter modernimi kapitalističnimi multinacionalnimi organizacijami, ki imajo svoja oporišča na skoraj vsakem delu sveta? Skupen faktor je zagotovo to, da jih ne briga prav dosti za ljudi, katerim vladajo. Če se neka multinacionalna korporacija, katere lastniki so v New Yorku ali Londonu, odloči, da njena podružnica nekje v "tretjem svetu" ni dovolj dobičkonosna, ne bodo odlašali z njenim zaprtjem. Preko noči bo na tisoče ljudi izgubilo svoje službe. Kjer živijo, razen v kakšnih večjih mestih, obstaja zelo malo ali nič alternativnega dela. Nekoč so morda bili ribiči ali poljedelci, ki so lahko živeli od zemlje, vendar so sedaj le tovarniški delavci. Ko veliki šefi zaprejo tovarno in se stroji ustavijo, so skoraj nemudoma pognani v revščino in lahko so srečni, če bodo sploh preživeli. Revščina zatem pogosto povzroča prepire med možem in ženo. On ni superman, vendar njegova žena še vedno verjame, da mora nekako poskrbeti zanjo in njune otroke. Vendar je kapitalistična družba vzela njegovo moč. On je niče, razen če spet odprejo tovarno in mu dovolijo, da se ponovno "štemplja".
Lahko se ustavimo in vprašamo, kaj je kapitalizem? Citirajmo spletno enciklopedijo wikipedijo, ki podaja kratko definicijo, natančno kot katerakoli druga enciklopedija in poglejmo, kaj pravi o poglavitnih elementih kapitalizma:
• Privatna lastnina in decentralizirano odločanje: Zaradi privatne lastnine je vpliv politike na podjetje okrnjen. Planiranje proizvodnje je prepuščeno lastnikom kapitala. V novejšem času je običaj, da lastniki ne upravljajo neposredno. Upravnik (manager) odloča po nalogu lastnikov. Lahko pride do konflikta interesov med njimi.
• Tržna koordinacija: Trg je kraj, kjer se srečata ponudba in povpraševanje. Pri tem vplivata ponudba in povpraševanje na ceno, količino in vrsto dobrin.
Iz teh dveh elementov bomo naredili izvleček in njuno bistvo povedali v eni sami lahko prebavljivi in smiselni vrstici, tako kakor skrajšamo kakšen matematičen ali statističen rezultat s številnimi decimalkami, na kratke in smiselne številke, katerih pomen naš razum zlahka registrira.
Kapitalizem je težnja privatnih interesov nasproti družbenim interesom.
Seveda je večina svetovnih politikov že dolgo v procesu zanikanja, procesu hipnotičnih trditev in nagovarjanj, s katerimi zanikajo to osnovno dejstvo in razlago – kapitalizem je proti javnemu interesu, kapitalizem pomeni iskanje življenja, svobode in veselja peščice, na škodo večine. Vendar resnica ostaja. Bogataši in zvezdniki ne "delajo" kakor mi. Oseba ne more zadržati smeha, ko pop zvezde in filmske igralce sliši govoriti o njihovem "delu". Če bi resnično naredili kakšno delo kalibra Cankarjevih, Murnovih ali Kosovelovih del, bi jim za to zagotovo pripisali zasluge in rekli, to je delo. Ampak to čemur danes dajejo ime umetnost, zveni že kot kakšna neslana šala.
Ampak postavljamo vprašanje – zakaj mora kdorkoli od nas delati tako veliko? Zakaj moramo sprejeti tudi osemurno delo na dan, in vemo da je večina prisiljena delati tudi več, ter se tako odzivamo na vedno povečujoč omenjeni ritem bobna?
Večini od nas je sedaj že dobro znan koncept deli in vladaj.
In prav to gospodarji sužnjev vedno znova uporabljajo. Ker ne morejo enostavno začeti mahati s fizičnim bičem, kakor so to počeli v času gradnje piramid in ostalih antičnih spomenikov, so nas prisilili, da tekmujemo med sabo in zato delamo vedno več. Spodbujajo nas, naj se egoistično borimo s svojimi soljudmi in se povzpnemo nad njih. Postali smo gladiatorji v areni modernih poklicev.
Vsako delovno mesto ima roke in cilje.
Vešč obrtnik hoče opraviti dobro delo. Hoče da je njegov končni izdelek lepa stvar, natančno narejena, visoke kvalitete in standarda, nekaj na kar je lahko ponosen. Delati hoče počasi in pazljivo, si vzeti čas in delo opraviti dobro. Vendar moderni tekmovalni kapitalistični svet tega ne more tolerirati. Postavljen je rok. Imamo cilj. To opravilo mora biti narejeno včeraj, ste morda nekateri že slišali. In do naslednjega petka moramo narediti na stotine takšnih opravil. Če pa delo hočemo opraviti temeljito in zato počasneje, nas priganjajo in to sinhronizirajo z udarci na boben; ali pa te ni, si odpuščen. In naslednji teden bodo ritem bobnanja povečali za še nekaj udarcev. Potem ko iz strahu pred izgubo službe preobremenjen delavec naredi, kar mu je rečeno in se proti njemu obrne tudi žena ter ga vrže iz hiše kot "nekoristnega", kot "zgubo", v svoji grozni bojazni in izčrpanosti svojo žalost utaplja v gostilni, ali postane odvisen od kockanja, ali zagreši prešuštvo, ali karkoli. Družba na ljudi postavlja ogromen stres in bremena, posledica pa je, da počnejo nore stvari. V to je sedaj pripeljan povprečen državljan.
Kapitalizem je nesložna hiša, ki se mora slejkoprej porušiti.
Kapitalizem misli le kratkoročno.
Na primer, večina nas je sedaj podvržena umazani taktiki, s katero bi nam radi prodali različne stvari. Potem ko cel teden na nas pritiskajo managerji, stranke, klienti ali v primeru zdravstvenih uslug celo pacienti, smo v našem prostem času neprostovoljno podvrženi nekim predrznim in nesramnim osebam, ki nas kličejo po telefonu in tako nepovabljeno posegajo v naš privatni prostor. Poskušajo nam prodati nove počitnice, zavarovanje, dvojna stekla, ali marsikaj drugega. Seveda ima vsak od nas svoje izkušnje. Tudi to je direktna posledica kapitalizma. Za služenje svojega kruha nas ti kapitalistični zalezovalci ogovarjajo na ulici in nas prepričujejo celo na našem domu. In ker nam hočejo prodati nekaj česar nočemo ali česar ne potrebujemo, nas morajo zmrcvariti v nakup. Ne bodo nam dali miru, dokler se ne predamo in privolimo, samo zato da se jih znebimo. Seveda to ne pomeni, da odidejo. Prav nasprotno, če se kdaj vdamo, bomo postavljeni na seznam "znanih naivnežev" in predani naslednjemu mrcvarjenju nesramnega in nadležnega prodajalca.
Vse to vpliva tudi na naše odnose. Agresiven in manipulativen prodajalec ali prodajalka misli, da je lahko čvrst in zvijačen, da čez dan lahko gazi po moralnih principih z namenom zmage v trgovinski igri, potem pa si naivno predstavlja, da je lahko nežna in skrbna oseba, uspešna v medčloveških odnosih. Vendar je to prevara. Ko se v toku dneva odrečemo moralnim principom glede naših odnosov z zunanjim svetom, smo izgubili integriteto, postali smo animalistične zveri, ne pa civilizirana občutljiva človeška bitja. Naši partnerji to vidijo in edina oseba, ki nas bo sprejela, je nekdo, ki je enako ali celo bolj pokvarjen in žaljiv, zato se bo odnos končal v varanju, zlorabi in nezvestobi, kar je realnost, katero v svojih odnosih doživljajo številni moški in številne ženske.
Kapitalizem je fundamentalno surov.
Ta moški in ženska nas morda nočeta nadlegovati, vendar nimata druge izbire. Ker jima je prikazano, da je to edini način za prihod do denarja, morata zadovoljevati njihove potrebe in izvrševati njihovo politiko. Politiko, katero bi morali glede tega prevzeti mi, je napoved vojne kapitalizmu, napoved vojne tisti peščici, ki je vojno napovedala nam in zasužnjila tako veliko število ljudi.
Vse kar imamo v našem modernem zahodnem svetu je Rimski imperij v preobleki.
Vendar smo bili od rojstva vzgojeni z lažmi, da smo svobodni ljudje in da izbiramo kogar hočemo. Če resnično pomislimo, ali zares izbiramo tiste, katere hočemo, ali pa izbiramo le med tistimi, katere nam dajo na izbiro? Ali smo zares imeli svobodno izbiro, če med vsemi sadeži na tržnici izbiramo samo med gnilim jabolkom in obtolčeno hruško? Seveda, če rečeš da si antikapitalist, je takojšna domneva, da si komunist ali socialist, v primeru da si musliman, pa fundamentalist ali ekstremist. Ob tem pa so sile hipnotične propagande polno zaposlene pri demoniziranju teh skupin. Poanta tukaj je, da nobena politična stranka v svojih temeljih ni prav nič drugačna od drugih, vse imajo enak načrt oziroma izvršujejo načrt bogate elite.
Vendar, kakor je to običajno, le peščica sužnjev kaže znake upora. Kdo pa bi sploh lahko osvobodil sužnje? Kdo je pastir, ki bo združil čredo in jo odpeljal stran? Hipnotična sila je velik del svoje moči usmerila v zanikanje oziroma zatiskanje oči pred smrtjo, to pa posledično vodi v odmikanje od verskih, spiritualnih ali filozofskih vprašanj o pomenu življenja.
Ali ima življenje kakšen globlji pomen?
Noben politik vam ne bo odgovoril na to vprašanje. Pravijo, da je pomen vašega življenja imeti otroke, kariero in status, ter lojalnost in uživanje s svojimi prijatelji.
Na tem temelji ta kapitalistična družba. Temelji na nesigurnih ljudeh, ki svoje občutke in identiteto gradijo na svojem statusu, kar je v večini primerov odvisno od tega, kaj posedujejo. Moraš zadovoljiti svoje strasti, moraš imeti nov ali večji avto, moraš imeti bolj luksuzno stanovanje, moraš imeti boljšo službo, v nasprotnem primeru imaš o sebi slabo mnenje. Tako naši družbi dominirajo ti ambiciozni, pohlepni in nesigurni ljudje, katerih misli so neprestano pod pritiskom – hočem. Hočejo dvorec s petdesetimi sobami, v katerih bogataši – poleg služabnikov – v bistvu živijo popolnoma sami, medtem ko v nekem drugem delu države ali sveta nekateri revni ljudje z desetimi otroki živijo v enosobni ali dvosobni kolibi.
Sprašujemo, zakaj? Zakaj hočeš imeti vse te stvari, katerih ostali nikoli ne bodo imeli, ali nikoli niso imeli? Ne znanjo odgovoriti, ampak je resničen odgovor v otrdelosti srca in hladnosti oči.
Strahopetci "brez jajc" in "brez hrbtenice", katere postavljamo v parlament z njihovimi "svobodnimi demokratičnimi volitvami", se priklanjajo in častijo velike posle. Delni problem z modernimi politiki je, da oni sami – voditelji zagotovo – postanejo zvezdniki in razumljivo je, da hrepenijo po povezovanju z elito. Prejemajo podkupnine in usluge takšnih ali drugačnih vrst, pa četudi samo v obliki povabila na večerjo, ali vikenda na nekem ranču ali jahti, ali potovanja s privatnim letalom, za vse to pa se najde primeren političen izgovor ali okoliščina, tj. politiki navezujejo stike z voditelji ekonomije in podobno. Obstaja ogromno število načinov, kako bogataš tem političnim marionetam lahko podari privilegije in ugodnosti, ostali pa tega ne moremo.
Na primer, kako lahko vemo, da na divjih zabavah, za katere ne slišimo, moškim politikom ne priskrbijo deklet na klic, ali karkoli drugega za njihove spolne potrebe, potem pa so morda do konca politične kariere v nezavidljivem položaju potencialnega izsiljevanja, če dela ne opravljajo na način, kakor to želijo velike živine v gospodarstvu?
Tudi v samem poslu potekajo ogromne kampanje umazanih trikov, ko različna podjetja tekmujejo za isti posel ali pogodbo.
Na primer, predpostavimo, da obstajata dva podjetja Miki in Piki. Oba se potegujeta za isto pogodbo pri določenem vladnem projektu. Miki reče, da bo delo opravil dobro in izpolnil vse obljube, trajalo bo šest mesecev, stalo pa 200 milijonov €. Potem Piki reče, da bo delo opravil odlično, da bo trajalo tri mesece in da bo stalo 150 milijonov €. In ne samo to, tukaj je ključ do sefa v katerem stoji 100 000 € za politika osebno. Kaj mislite, katero podjetje bo dobilo pogodbo za ta vladni projekt? Vendar, ko podjetje Piki dobi posel se izkaže, da projekt traja 12 mesecev in stane 300 milijonov €, ker pa so se s podkupnino politika zavarovali s potencialnim izsiljevanjem, ta naredi vse, kar je v njegovi moči, da podpre slab posel.
Tudi v primeru človeka, ki pride na naša vrata ali nas pokliče po telefonu, je pogosto zelo malo realnosti v njegovih obljubah. Hoče nam povedati kako dobro, hitro in poceni delo bo naredil za nas, potem ko se delo začne, pa se stvari ne odvijajo po načrtu. In nekako se vedno znova pojavi kakšna težava, katere ni pričakoval in to njegovo delo naredi bolj problematično, kar nas bo stalo več. To je neizogiben rezultat kapitalizma, tekmovalnosti. Razlog je v tem, da se ljudje čutijo nesigurne in ogrožene, tako kakor tiste, ki se bojijo, da ne bodo naredili izpita, mika goljufanje.
Prav tako moramo izpostaviti, da so interesi velikih podjetij v nasprotju z najboljšimi interesi okolja. Okrutno in nemarno ga onesnažujejo in uničujejo vsakič, ko se jim to zdi potrebno. Vzemimo za primer nepotrebno naftno industrijo, ob tem da obstajajo številne alternative, na primer avtomobili na električno energijo.
Zato ne imejmo nobenega dvoma – kapitalizem je sebična sila, ki deluje proti javnim interesom. Uničujoča je do naravnega okolja, katerega vsi potrebujemo zdravega in daje prednost peščici na škodo večine, katero hočejo zasužnjiti.
Kakor je George Orwell napisal v svoji noveli 1984: "Svoboda je suženjstvo." Ali pa bodimo še direktnejši glede te današnje "svobode". Se morda spomnite, kaj je pisalo ob vstopu v nekatera koncentracijska taborišča nacistov, tudi ob vstopu v najbolj znanega od njih Auschwitz? Če ste pozabili, naj vam osvežim spomin: "Arbeit macht frei." (delo osvobaja). To je svoboda, kakršno nam vsiljujejo. Ali nekdo resnično želi biti svoboden na takšen način? Koliko časa mora miniti, da bodo ljudje spoznali, da so samo pijoni na šahovnici kapitalističnega sistema, katerega ne briga za njih ali njihove otroke in hočejo le to, da marljivo delaš in služiš, dokler ne umreš?
Seveda so se mnogi že prebudili, vendar ne slišimo njihovih glasov. Slišimo le super-priviligirane zvezde na televiziji, za katere je življenje samo nora zabava in prestižne večerje, no saj veste, vse to se dogaja med obiskovanjem klinik za zdravljenje odvisnosti od alkohola, kokaina ali heroina.
Če verjamemo v Boga ali ne, večini je bilo potisnjeno v misli – hipnotizirani z dolgo vrsto namernih lažnivcev in nenamernih tepcev, ki verjamejo, da je modri predmet zelene barve – da sta Bog in religija grdi besedi, o katerima na pozitiven način govorijo samo tisti, ki so zavedeni ali slaboumni in niso znanstveno izobraženi. Če pa pogledamo v kaj so pozivali poslanci, kakor so Muhammed, Jezus in Mojzes, vidimo, da je bil to prav upor proti pokvarjeni eliti njihovega časa, ki je zasužnjevala ljudi in od njih zahtevala, da jo častijo in se ji pokoravajo. Enak načrt ima današnja elita z nami, mi pa moramo imeti prav takšnega, kakršnega so imeli omenjeni poslanci.
Zato ni pomembno kaj govorijo današnji moderni "znanstveniki", kakršen je naivni tepec Richard Dawkins in podobni, ljudje se bodo vrnili k Bogu in spiritualnemu verovanju, ljudje se bodo povezali s tistimi, ki želijo resnično pravico in svobodo od suženjstva ljudem, zato ker tega ne ponuja nihče drug, nikogar drugega resnično ne briga. Samo oni so nesebični ljudje, ki ne bodo le obljubili pravice, kakor naši hinavski in nekoristni politiki, če bomo sledili njihovim principom, usmeritvi in vodstvu, ampak jo bodo dejansko prinesli. Javnost, množice ljudi in še posebej intelektualci morajo spoznati, da so njihove vlade v večini primerov le marionete pohlepni in grabežljivi eliti, katere ne briga za vaše otroke in konec koncev niti za vas.
Ti, jaz, Matic, Maja, Grega, Anja, Alen in Sara smo samo hrana za njihove kapitalistične topove.
Če bi vsi delali samo toliko kolikor je potrebno za naše potrebe, bi po vsej verjetnosti delali polovico manj. Žensk ne bi dražili, mrcvarili, hipnotizirali in v določenih primerih celo silili v delo, če tega ne bi želele, še posebej tiste z majhnimi otroki. Tisti, ki bi morali delati, tj. za skupno dobro, bi morali delati vsaj polovico manj kot sedaj. Predstavljajte si, da ste zdravnik, gradbeni delavec ali voznik avtobusa in živite udobno ter spoštljivo, ko delate približno 15 ali 20 ur na teden. Ali to ne bi zmanjšalo vašega stresa? Ali to ne bi naredilo vašega življenja lažjega, veselejšega in polnejšega? Imeli bi več časa za svojo ženo ali moža, družino, otroke in prijatelje, ukvarjali bi se s svojimi osebnimi interesi in imeli bi celo čas, da se začnete spraševati o pomenu življenja. Ne govorimo o brezdelju ali lenobi. Govorimo o udobju, zmernosti, zadovoljstvu pri delu in obilnem času za osebni razvoj.
Tudi če nekdo nima spiritualnih ali filozofskih zanimanj, bi oseba lahko imela čas za učenje ali raziskovanje stvari, katere si je vedno želela. Morda igranje tenisa v prostem času, ali treniranje določene borilne veščine, ali učenje nekega tujega jezika ali karkoli drugega. Za takšne stvari je skoraj gotovo, da jih večina odraslih zaposlenih ljudi nikoli ne bo dosegla, zato ker njihovemu življenju dominira delo.
Zato se moramo vprašati, zakaj bi morali delati do izčrpanosti? Za to ni nobene potrebe. To je samo pohlep kapitalistične elite, ki nas potiska v to situacijo, hipnotizira množice in maha z bičem, ter večino nas sili v opravljanje suženjskega dela, katerega nočemo delati.
Kaj je naše življenje?
Šestinštirideset ali oseminštirideset tednov v letu, po osem ur ali več dnevnega dela in nekaj tednov dopusta. Prihod domov in hipnotično sedenje pred televizijo, malo seksa, da pozabimo na bolečino, naslednji dan pa se stvar ponovi. Ko pride vikend svoje misli utopimo v alkoholu ali drogah, ali pa se izgubimo v nogometni ali katerikoli drugi tekmi ali športni prireditvi. Nekateri v ta kratek prosti čas poskušajo stisniti čimveč hobijev in aktivnosti, tako da se oseba še dodatno izčrpa. Zakaj moramo jamrati, ko se prezgodaj zbudimo, gristi ustnice, ko se srečamo s sovražnim okoljem še enega garaškega dneva, dan za dnevom, leto za letom, dokler nismo stari, izgoreli, utrujeni, izpraznjeni, izčrpani, šibki in po vsej verjetnosti osiromašeni zaradi neprimernih pokojnin, zapuščeni in osamljeni, brez da bi kdo resnično skrbel za nas?
Vsi mi se moramo prebuditi v resničnost življenja.
Moramo spoznati kakšne lutke tega sistema smo, te elite, ki ima korist od škode 99% ljudi ali še več. Hočemo delati lahko, ne pa težko. Ni potrebe za to težko delo, kakor da smo gruča zapornikov z verigami. Samo zato ker ne vidimo verig in zaporniških zidov, ne pomeni da jih ni tam. In večina verig je znotraj, hipnotične ovire, ki so bile postavljene v naše misli in nas prisilile, da sprejmemo in stradamo za status quo.
Kakor je rekel nek mislec pred več kot enim stoletjem: "Nekaj zlatih kroglic je bilo zakotaljenih in cel svet se je pognal za njimi."
Ali je to vse kar smo? Psi, ki lojalno sopejo in lovijo žogico, katero vrže lastnik?
Vsaka resnična civilizacija, vsaka družba, ki resnično želi biti zasnovana na primernih idealih, ne more temeljiti edinole na privatnih interesih kapitalističnega sistema. Krivda je na vladah, ki dovoljujejo nadaljevanje takšne situacije – izkoriščanje večine s strani peščice – in vsekakor, krivda je naša, ker jim dovolimo!
Komentarji
Objavite komentar