Civilizacije trčijo, ko njihove temeljne vrednote pridejo v konflikt. Med križarskimi vojnami je krščansko verovanje Božjega utelešenja v Jezusu trčilo ob islamsko verovanje čistega monoteizma in Božje edinstvenosti. Križarske vojne so zrasle v trebuhu evropskega temačnega srednjega veka. V šestem stoletju so barbarski Goti preplavili Evropo. Zahodni Goti so nadzirali Španijo in J Francijo, medtem ko so Vzhodni Goti okupirali Italijo in področja na vzhodu. Centralna avtoriteta je izginila, pojavila pa se je delitev na fevde. Ko je Charlemagne (Karel Veliki) leta 768 postal frankovski kralj in leta 800 rimski cesar, se je zdelo, da se Evropa lahko združi pod vladavino Karolingov. Vendar so se Karlovi nasledniki sprli glede francoske krone in Evropa je zdrsnila nazaj v anarhijo. Piratski Vikingi so vse od Danske do Španije plenili obale Evrope. Na jugu so islamski imperiji preko Sredozemlja izstrelili svojo moč. Vladali so Španiji, J Francije in Siciliji ter napadali osrčje Italije. V desetem stoletju je Abdur-Rahman III. zavzel otoke zahodnega Sredozemlja, Fatimidi pod Muizom pa tiste v osrednjem delu Sredozemlja. Huni so napadli z vzhoda, okupirali Madžarsko in vzhodni del Evrope ločili od zahodnega. Evropa je bila obkoljena z vseh strani.
Odrezana od zunanjega sveta se je Evropa zaprla vase. Racionalno raziskovanje so zamenjali talismani in magija. Čaščenje relikvij je postalo običajno. Grobovi svetnikov ali delov njihovih teles so postali mesta romanja. Celino je zajela tema. V ta vakum je vstopila Cerkev, ki je postala posrednik med naravnimi silami tega sveta in nadnaravnim. Glavni produkt cerkve so bili talismani, katere je navaden človek uporabljal za komuniciranje z nadnaravnim. Cerkev je bogatela s prodajanjem odpustkov in opravljala vse obrede ob rojstvu in smrti. Sčasoma je bila zakladnica Cerkve polna in s tem bogastvom je prišla tudi sposobnost nadzora nad varnostnimi silami. Vsaka opatija in župnija je bila kakor utrdba, v mnogih primerih celo boljša in močnejša od plemičeve, ki je imel manj sredstev za obdavčevanje. Decentralizacija je bila na višku. Vsaka opatija in grofija je s svojo oblastjo upravljala brez strahu pred centralno oblastjo.
Od vseh stvari, ki so najbolj dražile srednjeveško Evropo, je bil na prvem mestu križ. Jeruzalem, mesto kjer je po krščanskem verovanju Jezus, naj je mir z njim, umrl na križu za grehe človeštva, je bil center globokega spoštovanja. Obisk Jeruzalema je pomenil velikansko osebno čast. Ko je papež Gregor V. leta 996 razglasil križarsko vojno, je celino razdražil na način, kakor nikoli prej. Seveda krščanski svet takrat še ni imel sredstev za kljubovanje dinamičnemu islamskemu svetu.
Zatem se je Evropa tristo let zaganjala v islamski svet. Valovi Evropejcev so v imenu križa vdirali na muslimanska ozemlja, pobijali muslimane in jude, ter puščali bridke sledi smrti in žalosti. Vojaški spopad dveh civilizacij je potekal na široki sredozemski fronti, raztezajoč se od Španije do Anatolije. Križarske vojne so se začele 996, sto let pred prvim križarskim pohodom na Jeruzalem. Prve bitke so bile na Iberskem polotoku. Razpad umajjadskega kalifata v Cordobi (1032) je kristjanom ponudil priložnost. Španski križarji so napadli andaluzijske emirje, terorizirali muslimansko prebivalstvo in jim nalagali ogromne davke. Toledo je padel leta 1085. To je razburilo učenjake, ki so z druge strani Gibraltarja poklicali Murabitune (Almoravide) pod Jusufom bin Tašfinom, naj posreduje in zaustavi napredovanje kristjanov.
Zatem so se osredotočili na jug Apeninskega polotoka in Sicilijo. Dogodki v Z Aziji so vplivali na in pospešili prvi križarski pohod. Prvi dogodek je bila bitka pri Manzikertu (1071), v kateri so Seldžuki zdesetkali bizantinsko moč v Anatoliji. Drug dogodek je bil umor Nizama El-Mulka (1092) s strani fatimidskih atentatorjev, kar je bila za Seldžuke katastrofa. Nizam El-Mulk je bil veliki vezir seldžuškega sultana Malika Šaha in brez dvoma eden od najsposobnejših administratorjev v islamski zgodovini. Pod njegovim vodstvom je seldžuški imperij deloval odlično. Ustanavljale so se univerze, šolanje in izobraževanje se je spodbujalo, kmetijstvo in trgovina pa sta cveteli. Seldžuki so Bizantince pregnali z ozemelj severnega Iraka in Sirije, torej ozemelj katera so Bizantinci zavzeli na vrhuncu konfliktov med muslimani in Fatimidi (950-1050). Turki so pritisnili še globje v Sirijo in Fatimidom vzeli Jeruzalem (1085). Jeruzalem je bil v rokah Fatimidov več kot stoletje od leta 971. Z atentatom na Nizama El-Mulka in smrtjo seldžuškega sultana Malika Šaha (1092) se je začel razpad seldžuškega imperija.
Razpadanje Selžukov je bila priložnost za Fatimide v Kairu. Egipt ni bil več regionalna sila, kakršna je bila na prehodu stoletja pod Muizom. Oborožene sile so bile sestavljene iz Afričanov, Berberov, Egipčanov in Turkov, med temi tekmovalnimi skupinami pa so obstajala resna nasprotja. Do leta 1075 je veliki vezir Bedr El-Džamali situacijo pripeljal pod kontrolo.
Po Bedru El-Džamaliju je v Kairu veliki vezir postal njegov sin Afdal. Izkoristil je nemire med Seldžuki in napredoval v Sirijo ter leta 1095 ponovno zavzel Jeruzalem. Fatimidske vojske so napredovale ob obali Palestine in Libanona. Do leta 1096 so bila mesta Gaza, Jaffa, Accra in Tripoli v rokah Fatimidov.
Razkol med Abbasidi in Fatimidi je bil tako velik, da so bili Fatimidi tudi v času, ko so križarji leta 1098 napredovali po ozemljih Seldžukov, bolj zainteresirani za oblikovanje zavezništva s križarji, kakor za upiranje zavojevalcem. Seldžuki so držali notranjost Sirije, kakor tudi Arabijo in Irak. Armenci so držali Edesso, Anatolija pa je bila razdeljena med petimi turškimi plemeni.
Vzhodno Sredozemlje je bila šahovnica lokalnih vladarjev, njihova lojalnost pa se je spreminjala iz dneva v dan. Medtem ko so si bili Seldžuki in Fatimidi v laseh, je križarski vitez jahal nad Jeruzalem in svoj meč zabodel naravnost v srce islamskega sveta.
Kot dejavnika pri križarskih vojnah ne smemo spregledati tudi obljube po velikem plenu. Prvi križarji v Španiji so okusili sijaj islamske civilizacije in od vojskujočih se emirjev polotoka izvlekli velik plen. Zasedba Toleda z njegovim ogromnim bogastvom je vzpodbudila apetit vitezov in njihovih finančnih podpornikov v cerkvi. V srednjeveški Evropi, ki je zabredla v neznanje, se je glavni posel vrtel okrog magije, talismanov in relikvij, od katerih je imela glavno korist Cerkev, saj je nadzorovala vse obrede. Samostani so s prodajanjem talismanov in zdravljenjem z vero postali zelo bogati. Sposobni ljudje so se priključevali samostanom, saj so začutili priložnost za varno in bogato kariero. V desetem stoletju je imela v Evropi le Cerkev finančno moč za organizacijo tako velike kampanje, kakršni sta bili vojna proti muslimanski Španiji in križarski pohod nad Jeruzalem. Papež Urban, ki je bil iznajdljiv politik, je poznal vrednost pohoda nad Jeruzalem. To ni bila običajna vojna. To je bil velik pohod povezan z idejami o skrivnostih Cerkve, bil pa je tudi potencialno finančno nagrajena kampanja.
Križarske vojne so bile v zgodovini islamske in tudi krščanske civilizacije točka preobrata. Med križarskimi vojnami je Evropa obrnila hrbet fantazijam in sprejela materialističen okvir pogleda na svet. Zavrgla je prevladujoč vpliv Cerkve in se obrnila v smer, katero diktirajo osebni interesi, ne pa diktati Cerkve. Evropa je ogromno pridobila na področju prenosa znanja, vojne umetnosti, tehnologije in islamskih idej. S padcem Toleda in Sicilije je ogromno znanje Grkov, nadgrajeno s strani muslimanov, padlo v krščanske roke. Evropi je postala dostopna modrost islama, njegova umetnost in arhitektura, skupaj z matematiko Indije in tehnologijo Kitajske. Šole prevajanja iz arabščine v latinščino so bile ustanovljene najprej v Španiji in zatem v Franciji. Logika Aristotela, matematika Pitagora, medicinska enciklopedija Ibn Sina, dialektika El-Gazalija, optika Ibn Ishaka, algebra El-Khvarizmija, geometrija Evklida, indijska astronomija in številke, tehnologija izdelovanja svile in porcelana; vse to je bilo sedaj dosegljivo v Parizu in Rimu, kakor je bilo dosegljivo v Buhari in Bagdadu. Odprte so bile trgovske poti z Azijo in Evropejci so razvili okus za elegantne dobrine z Vzhoda. Na italijanski obali so zacvetela mesta Benetke, Firence in Genova.
Civilizacije se spremenijo, ko se spremenijo njene vodilne paradigme in osnovni okvirji. V toku vsake civilizacije lahko identificiramo dogodke, ki so prispevali k spremembi njene smeri. V drugih primerih je sprememba veliko bolj prikrita, kakor nežen zavoj reke, ki za oblikovanje svoje smeri potrebuje daljše obdobje.
Muslimani v tem konfliktu niso pridobili ničesar razen žalosti in solz. Evropa ni imela ničesar, kar bi lahko ponudila islamski civilizaciji, ki je bila v razvoju stoletja pred Evropo. Vendar so križarske vojne vplivale na notranjo dinamiko islamskega sveta. Pospešile so konec Fatimidov v Kairu in utrditev vojaške moči pod Turki. Res je, da so muslimani izgubili Sicilijo in Španijo, vendar so obdržali biser islamskega sveta, Jeruzalem.
Komentarji
Objavite komentar