Skozi stoletja sta bila Kur'an in Sunnet vodili za politični in moralni aktivizem muslimanov. Primer Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in njegovih družabnikov je bil zgled za njihova življenja v muslimanski skupnosti in je služil kot načrt za vodenje socialno pravične družbe in države. Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem je bil ustanovitelj te države. V njegovem obdobju in tudi kasneje so vsi muslimani pripadali eni skupnosti, katere enotnost je temeljila na medsebojni povezanosti religije in države, katerih ni bilo mogoče ločiti. Islam se je razprostiral od Španije do Indonezije in od Arabije do Balkana. Zgodovinsko gledano je bil islam temeljna verska ideologija različnih muslimanskih držav, vključno z velikimi islamskimi imperiji: Umajjadski kalifat, Abbasidski kalifat itn. Islam je bil v vseh teh imperijih in tudi ostalih sultanatih temelj za pravne, politične, izobraževalne, gospodarske in socialne institucije.
V 11. stoletju in kasneje so islamski svet napadli Turki in Mongoli. Islam teh ljudi ni osvojil, ampak so v islamski svet vstopili kot osvajalci in v naslednjih stoletjih sprejeli islam. V zadnjih dveh stoletjih pa je bil muslimanski svet izpostavljen poskusu transformacije, ki je prišla z Zahoda. Evropejci, ki so v 19. in 20. stoletju prišli, da bi vojaško kolonizirali muslimanski svet, se niso spreobrnili kakor so se Turki in Mongoli. Muslimani so bili prvič v zgodovini politično podjarmljeni s strani evropskih imperijev Rusije, Nizozemske, Britanije in Francije.
20. stoletje sta v tem kontekstu zaznamovala dva dominantna motiva: evropski kolonializem in muslimanski boj za neodvisnost. Zapuščina kolonializma je živa še dandanes. Kolonializem je spremenil geografski zemljevid muslimanskega sveta. Zarisal je meje in postavil voditelje muslimanskih držav. Francozi so bili prisotni v zahodni in severni Afriki, Libanonu in Siriji; Britanci v Palestini, Iraku, Arabskem zalivu, Bruneju, na indijski podcelini in Malaji; Nizozemci pa v Indoneziji. Zamenjali so izobraževalne, pravne in gospodarske institucije. Kolonialisti in krščanski misijonarji so postali vojaki evropskega ekspanzionizma in imperializma.
Evropski kolonializem je islamsko pravo, ki se je izvajalo vse od časa Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem, zamenjal s svojimi evropskimi gospodi ali domačimi marionetami. Kolonialisti so bili moderni križarji - krščanski bojevniki, ki so odšli na pot, da izkoreninijo islam. Francozi so govorili o svojih bitkah križa proti polmesecu. Edina razlika je bila, da Evropejci tokrat niso prišli edinole s konjenico in meči, ampak tudi z vojsko krščanskih misijonarjev in njihovih institucij kot so šole, bolnišnice in cerkve, ki so v muslimanskih državah ponekod ostale do dandanes. Zgodnja imperialistična politika kolonialnih sil ni imela samo ekonomskega načrta, ampak tudi verskega in kulturnega.
Francozi so stremeli k zamenjavi islamske kulture s svojo lastno. To so počeli z ukrepi kot je nadzor nad islamskimi sodišči in prepoved številnih islamskih ustanov.
Dolgemu boju muslimanskega sveta proti zahodni kolonialni vladavini so sledili avtoritativni režimi, katere so v te države namestile prejšnje kolonialne sile. Odsotnost stabilnih držav je mnoge vodila do vprašanja, ali islam nasprotuje civilizirani družbi in pravni državi? Odgovor na to vprašanje v večji meri leži v zgodovini in politiki kot pa v religiji. Tako imenovane moderne muslimanske države so stare nekaj desetletij, oblikovale pa so jih evropske sile, da bi služile interesom Zahoda.
V južni Aziji so Britanci indijsko podcelino razdelili na Indijo in Pakistan ter vsakemu dali del Kašmirja, kjer živijo večinoma muslimani. Posledica tega so konflikti med muslimani in hindujci, ki trajajo do današnjih dni, ter državljanska vojna med Vzhodnim in Zahodnim Pakistanom, ki je pripeljala do nastanka Bangladeša. Na Bližnjem Vzhodu so Francozi iz dela Sirije ustanovili moderni Libanon, Britanci pa so zarisali meje Iraka in Kuvajta, ter ustanovili novo državo imenovano Jordanija. Prav tako so ustanovili Izrael, izgnali nejudovske domačine, muslimanom in kristjanom vzeli zemljo, ter jo predali tuji judovski oblasti. Takšne samovoljne meje so motiv za etnične, regionalne in verske konflikte, vključno z libanonsko državljansko vojno med muslimani in kristjani, zalivsko vojno, ki je bila posledica zahteve Sadama Huseina po ozemlju Kuvajta in palestinsko-izraelskim konfliktom, ki ne potrebuje nadaljnjega pojasnila.
Po osamosvojitvi od kolonialnih vladarjev sredi 20. stoletja so v teh državah uvedli zahodne politične in gospodarske modele, kar je povzročilo prenatrpanost mest, pomanjkanje sistemov socialne pomoči, brezposelnost, vladno korupcijo in vse večji razkorak med bogatimi in revnimi. Namesto obljub o boljši kakovosti življenja je zahodnjaštvo privedlo do zloma tradicionalne družbe ter upada verskih in socialnih vrednot. Številni muslimani za moralni in duhovni propad krivijo zahodne politične in gospodarske modele. Večini držav v muslimanskem svetu vladajo kralji ali vojaške diktature. Moč države je odvisna od policije, vojske in obveščevalnih služb. Evropske države in ZDA v te države vedno znova poskušajo postaviti svoje marionete, ali pa z voditelji sklepajo tesna zavezništva.
Ko se ljudje vprašajo, zakaj je muslimanski svet poln nasilja in nemirov, se odgovor zagotovo skriva v kolonizaciji, tako pretekli kot trenutni. Torej vsak prihodnji uspeh je odvisen od vrnitve v družbo, ki bo urejena po islamskih principih in v kateri bo vse zadeve urejal islam.
Komentarji
Objavite komentar