Preskoči na glavno vsebino

TRETJI STEBER ISLAMA: ZEKAT

Miloščina v islamu ni le priporočljiva, ampak je obvezna vsakemu finančno stabilnemu muslimanu. Podeljevanje miloščine tistim, katerim pripada, je del karakterja muslimana in eden od petih stebrov islama. Zekat je obvezna miloščina ali dajatev; to je dolžnost tistih, ki so od Allaha prejeli svoje premoženje, da poskrbijo za tiste člane družbe, ki imajo potrebe.

Nekateri ljudje, ki so brez občutka univerzalne ljubezni, znajo le kopičiti premoženje, nekateri pa ga celo posojajo za obresti. Islamska učenja so pravo nasprotje takšnega odnosa. Islam spodbuja delitev premoženja z drugimi in ljudem pomaga, da se postavijo na noge ter postanejo produktivni člani družbe.

V arabščini je to znano kot zekat, kar dobesedno pomeni očiščenje, ker oseba z zekatom svoje srce očisti pohlepa. Ljubezen do premoženja je naravna in potrebno je čvrsto verovanje v Allaha, da se oseba loči od dela svojega imetja. Zekat se mora plačati na različne kategorije lastnine – zlato, srebro, živino, poljedelske pridelke, trgovsko blago itn.

Plača se enkrat na leto glede na letni zaslužek. Tako kot molitev tudi zekat izraža čaščenje in hvaležnost Allahu, s tem ko musliman podpira tiste, ki so tega potrebni. V islamu je resnični lastnik vseh stvari Allah in ne človek; kopičenje bogastva, zaradi navideznega povečevanja vrednosti človeka v družbi, je v islamu obsojanja vredna dejavnost. Pridobivanje bogastva samo po sebi ne pomeni ničesar. Človeku ne povečuje vrednosti ne na tostranstvu ne na onostranstvu. Islam uči, da bi morali ljudje pridobivati bogastvo z namenom porabljanja za lastne potrebe, kot tudi za potrebe drugih.

Celoten koncept bogastva se v islamu razume kot darilo od Allaha. Allah, ki je osebo oskrbel s tem bogastvom, je del tega namenil revnim, zato imajo pravico do dela bogastva. Zekat muslimane opominja, da vse, kar posedujejo, pripada Allahu. Ljudem je premoženje podarjeno od Allaha in zekat ima namen osvoboditve osebe od ljubezni do denarja. Zekat ni nekaj, kar bi Allah potreboval in tega ne prejme, saj je On Slavljeni in Vzvišeni iznad vsakršne odvisnosti, vse ostalo pa je odvisno od Njega. Allah iz Svoje milosti obljublja nagrado tistim, ki pomagajo potrebnim, z enim samim osnovnim pogojem, da je zekat plačan v imenu Allaha. Oseba zaradi radodarnosti ne sme pričakovati ali zahtevati tostranskih koristi, niti da se ga kot človekoljuba zapiše na nek seznam ali ploščo. Kdor nekomu podari del svojega premoženja, ne sme vzbujati občutka večvrednosti in ga ne sme opominjati na pomoč.

Zekat v islamski družbi deluje kot sredstvo socialne stabilnosti. Denar od zekata je lahko porabljen le za točno določene stvari. Islamsko pravo zekat namenja določenim skupinam ljudi, kar je omenjeno v Kur'anu:

Miloščina je samo za reveže in siromake in pobiralce in za tiste, katerih srca je potrebno pridobiti (za islam), in za osvoboditev in za dolžnike in na Allahovi poti in za popotnika. To je dolžnost do Allaha. In Allah je Vsevedni, Modri. (Kur'an, 9:60)

V kalifatu zbiranje in delitev zekata opravlja država, ker pa danes na svetu muslimani živijo tudi pod neislamskimi političnimi sistemi, se od vsakega posameznika pričakuje, da sam poskrbi, da bo njegov zekat prišel v prave roke. Številni muslimani na Zahodu zekat dajejo islamskim človekoljubnim organizacijam, mošejam ali pa ga dajo direktno revnim.

Poleg zekata Kur'an in Sunnet poudarjata tudi pomembnost sadake, prostovoljne miloščine, ki je namenjena potrebnim. Islam spodbuja hranjenje lačnih, oblačenje golih in pomoč nesrečnim. In bolj ko oseba pomaga, bolj tej osebi pomaga Allah, in več kot oseba daje, več tej osebi podari Allah. Oseba ima občutek, da pomaga drugim, Allah pa pomaga njemu.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (1. del)

Pregledali bomo poglavje o postu iz knjige Zad el-Mustaqni. Avtor je Šarafuddin Musa ibn Ahmed El-Hadžavi. Besedilo je sestavljeno na podlagi izpiskov iz serije predavanj šejha Ahmeda Musa Jibrila pod naslovom The Comprehensive Fiqh of Fasting . Preučevanje klasičnih del uleme, ki so nas prehiteli v veri, je jedro našega razumevanja vere, saj se na ta način seznanimo s strukturiranim študijem v klasičnem stilu. KAJ JE FIQH? Fiqh je v bistvu islamska pravna praksa, fiqh jezikovno pomeni razumevanje nečesa ali znanje o nečem. Šeriatski pomen fiqha je izpeljava verskih predpisov, ki se vežejo na dejanja tistih, ki so jim določena dejanja predpisana v smislu, kaj je za nekoga haram, halal, mustehab, mekruh itn. Najplemenitejše znanje je zagotovo znanje o aqidi in tevhidu, kajti v tem znanju leži razlika med večnim ognjem in večnim rajem. To je veliki fiqh, nekateri učenjaki ga imenujejo el-fiqh el-ekber. Za aqido in tevhidom je po pomembnosti el-fiqh el-asghar, ki se nanaša na hara...

POGLAVJE O POSTU - KITAB ES-SIJAM (2. del)

Avtor je začel z besedami: يَجِبُ صَوْمُ رَمَضَانَ بِرُؤْيَةِ هِلَالِهِ Post v ramadanu postane obvezen, ko je viden hilal (naraščajoči lunin srp). To je izjava. Avtor je želel opozoriti na dvoje. Najprej je želel poudariti, da je ramadan obvezen (vadžibun). Nato pa tudi izpostavil, da se post začne z videnjem naraščajočega luninega srpa. Čeprav so vsi vadžibi obvezni, so nekateri na različnih ravneh. Nekateri vadžibi so na ravni rukn, nekateri pa na nižji ravni, običajno so to vadžibi, o katerih se ulema razhaja, ali pa se ne štejejo za rukn, kajti če pri nekem dejanju čaščenja izpustite rukn, bo celotno čaščenje zavrnjeno. To je hujše kot izpustiti običajen vadžib, čeprav sta oba obvezna. Torej, če ulema reče, da je nekaj rukn v veri ali rukn v čaščenju, boste v tem zelo težko našli razhajanje med učenjaki. Na primer sedžda je rukn v molitvi, brez katere molitev ni sprejeta. Recitiranje sure El-Fatiha v molitvi je vadžib, vendar so se učenjaki razšli glede vprašanja, ali je...