Popotniki – pobožni na svoji poti do Vzvišenega Gospodarja – ne glede na to, kako različne so njihove poti in izkustva, so enoglasni v mišljenju, da je človekov nefs (tj. duša) ta, ki ovira srce na poti do svojega Gospodarja. Prav tako trdijo, da se človek ne more približati niti dospeti do Vzvišenega brez predhodnega brzdanja in obvladovanja svoje duše ter prisiljevanja v nasprotovanje svojim poželenjem.
V tem pogledu obstajata dve vrsti ljudi: prva vrsta ljudi, katerih nefs je zagospodaril nad njimi in jih prisilil v pokornost ter poslušnost poželenjem, pa so propadli, in druga vrsta ljudi, ki so zagospodarili nad svojim nefsom in ga prisilili v pokornost ter poslušnost njihovim ukazom.
V tem smislu je nekdo od tistih, ki resnično poznajo Allaha, rekel: "Potovanje tistih, ki iščejo resnico, se zaključuje z zmago nad svojim nefsom. Kdor svoj nefs uspe obvladati, je uspel in zmagal, kdor pa dopusti, da ga obvlada njegov nefs, je izgubil in propadel." Vzvišeni Allah pravi: "A kar se tiče tistega, ki je pretiraval, in dal prednost življenju tostranstva, resnično je Pekel njegovo zatočišče. A kar se tiče tistega, ki se je bal stanja pred svojim Gospodarjem in svojo dušo obrzdal strasti, resnično je Raj njegovo zatočišče." (Kur'an; 79:37-41)
Nefs poziva v objestnost in v to, da se življenje na tem svetu pretirano ljubi, medtem ko Gospodar Svojega sužnja poziva, naj se Ga boji in svojo dušo obrzda poželenj. Glede na to je srce med tema dvema vabilcema; nefsom na eni strani in Gospodarjem na drugi. Včasih se obrača k enemu, včasih pa k drugemu vabilcu. Resnično je to položaj poln muk in skušnjav. Vzvišeni Allah je v Kur'anu nefs opisal s tremi atributi, in sicer kot umirjeno dušo, kot dušo, ki graja, in kot dušo, ki je nagnjena k zlu. O tem, ali je duša ena, navedeni atributi pa le opis njenih lastnosti, ali pa ima človek tri duše, med ljudmi ni enoglasnega mišljenja. Prvega mišljenja se držijo islamski pravniki in tolmači Kur'ana, drugega pa mnogi med učenjaki tesavvufa. Pravzaprav se tudi ta dva mišljenja lahko uskladita, saj se zadeva na koncu zopet omeji na eno – da je duša sama po sebi ena, vendar ima tri lastnosti.
UMIRJENA DUŠA
Ko se duša umakne k Vzvišenemu Gospodarju, se umiri ob omenjanju Njega in se k Njemu spokorno obrne; ko komaj čaka, kdaj se bo sestala z Njim, in ko je srečna v Njegovi bližini, potem je umirjena.
Od Ibn Abbasa se prenaša, da je rekel: "Umirjena pomeni povsem prepričana."
Katada, naj se ga Allah usmili, je rekel: "To je vernik, čigar duša je povsem predana temu, kar je Allah obljubil."
Človek s takšno dušo je povsem predan verovanju v Allahova imena in Njegove lastnosti na način, kakor jih je On Sam opisal in kakor jih je opisal Njegov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem. Zatem je povsem prepričan – kakor bi to gledal s svojimi očmi – v dogodke po smrti, v življenje v berzehu in v dogodke Sodnega dneva. Potem je povsem prepričan v Allahovo usodo, tako da ji je predan in z njo zadovoljen, pa se ne jezi in ne obžaluje, njegovo verovanje pa ne koleba. Ne obžaluje tega, kar se mu je izognilo, niti se ne veseli tega, kar ga bo doletelo, saj je bila prihajajoča nesreča določena vnaprej, še preden je bil človek sploh ustvarjen, kakor pravi Vzvišeni: "Ne zadane nobena nesreča, razen z Allahovim dovoljenjem. In kdor veruje v Allaha – On vodi njegovo srce. In Allah o vsaki stvari vse ve." (Kur'an; 64:11)
Več zgodnjih in vrlih učenjakov je reklo: "To je človek, katerega zadane nesreča, pa se vedoč, da je to od Allaha, pomiri z realnostjo in ostane zadovoljen."
Kar se tiče umirjenosti in zadovoljstva v dobrem, to je zadovoljstvo z usodo, ki prihaja iz pokornosti, iskrenosti in poslušnosti, pa poleg tega nima druge želje in poželenja, niti potrebe po oponašanju drugih. Zato se ne prepušča ničemur, kar je sumljivo in v nasprotju z njegovim znanjem. Ko se človek namesto dvoma poprime gotovega spoznanja, namesto neznanja znanja, namesto nemarnosti zikra (omenjanja Allaha), namesto nevere kesanja, namesto nadutosti iskrenosti, namesto laži resnicoljubnosti, namesto nesposobnosti pronicljivosti, namesto domišljavosti ponižne skrušenosti in namesto napihnjenosti skromnosti, šele potem bo njegova duša umirjena.
Temelj vsega tega je budnost , ki srce osvobaja nemarnosti in mu osvetljuje rajske palače, da od navdušenja na ves glas govori:
V svetlobi budnosti človek vidi, kaj vse je za njega ustvaril Allah in kaj vse bo pred njega postavljeno od dneva, ko umre, pa vse do dneva, ko vstopi v Hišo večnosti. Prav tako vidi, kako ta svet hitro mineva, kako ne izpolnjuje pričakovanj njegovih prebivalcev, kako zaljubljene v njega ubija in jih na najrazličnejše načine muči, zato se v tej svetlobi dvigne na noge, govoreč: "O, moja žalost, kaj vse sem zanemaril v odnosu do Allaha," (Kur'an; 39:56) in preostanek življenja preživi v nadomeščanju prepuščenega, oživljanju usmrčenega, popravljanju storjenih napak, v izkoriščanju vsake priložnosti, da stori čim več dobrega, in v obžalovanju vsakega izpuščenega dobrega dela, kakor da je izpustil vsa dobra dela. Zatem v svetlobi te budnosti opazi blagodati, s katerimi ga je zasul njegov Gospodar, nezmožen jih prešteti, kaj šele se za njih oddolžiti. V svetlobi te budnosti opazi pomanjkljivosti svoje duše, napake svojih dejanj, poprej storjene grehe in prestopke ter številne neizpolnjene obveze in neopravljene dolžnosti, zato opominja svojo dušo in nagovarja svoje organe na pokornost, da se k Allahu obrača s sklonjeno glavo, obkrožen z Njegovimi blagodatmi na eni strani in s svojimi prestopki ter napakami duše na drugi strani. V svetlobi te budnosti prav tako spozna dragocenost in nevarnost svojega časa, ki je največji kapital njegove sreče, zato ga ne zapravlja v tem, kar ga ne približuje njegovemu Gospodarju, saj je nesmotrno trošenje časa izguba in propad, a dobra izkoriščenost dobiček in sreča. To so samo nekateri od rezultatov, ki izhajajo iz budnosti, in to je prva stopnja umirjene duše, s katere se začenja njena pot k Allahu in onostranstvu.
DUŠA, KI GRAJA
Nekateri pravijo: "To je duša, ki se ne more umiriti v enem stanju. Kot takšna je nagnjena k pogostemu omahovanju in spreminjanju svoje narave, pa je včasih nagnjena k zikru, včasih k nemarnosti, včasih k sprejemanju, včasih k zavračanju, včasih ljubi, včasih sovraži, včasih se veseli, včasih se žalosti, včasih je zadovoljna, včasih je jezna, včasih je pokorna in včasih bojazljiva."
Drugi pravijo, da je to duša vernika. Tako je El-Hasan El-Basri rekel: "Zato je težko srečati vernika, da ne graja svoje duše in neprestano govori: 'Kaj sem hotel s tem? Zakaj sem to naredil? Bolje bi bilo to!' in podobno."
Tretji pravijo, da je to duša, ki se bo grajala na Sodnem dnevu, ko bo prav vsak grajal svojo dušo; če je bil grešnik, ker je grešil, če je bil dobrotnik, ker je delal napake. Imam Ibn El-Kajjim je rekel: "Vse to je pravilno."
Vrsti grajanja duše sta dve: duša, ki se graja za nezaželeno, in duša, ki se graja za tisto, kar ni nezaželeno.
- Duša, ki se graja za nezaželeno, je nepravična in nezavedna duša, katero graja Vzvišeni Allah in Njegovi angeli.
- Duša, ki se graja za tisto, kar ni nezaželeno, je duša, katero graja njen lastnik, ker je nezadostno pokorna Allahu, čeprav vlaga ves svoj trud v to, da jo prisili v pokornost. Najboljša duša je tista, ki pokorna Allahu graja sama sebe in za svoje bolezni trpi grajanje drugih, pa je pred Allahom ne graja nihče drug. Edinole takšni duši je prizaneseno Allahovo grajanje. Za razliko od te duše pa Allah graja dušo, ki je zadovoljna sama s seboj in s svojimi dejanji, pa ne graja ne sama sebe niti ne prenaša grajanja s strani drugih.
DUŠA, KI NAVAJA NA ZLO
Ta vrsta duše je nezaželena, saj navaja na vsako zlo. Glede na to, da je njeni naravi prirojeno navajanje na zlo, se od njenega zla nihče, razen komur Allah pomaga, ne more rešiti. V tem smislu Allah navaja besede upravnikove žene, ki je rekla: "In ne dajem odveze svoji duši. Resnično duša navaja na zlo, razen če se moj Gospodar usmili nje. Resnično moj Gospodar veliko odpušča, je Najbolj Usmiljen." (Kur'an; 12:53)
Vzvišeni prav tako pravi: "In če ne bi bilo Allahove dobrote nad vami in Njegove milosti, se nihče med vami nikoli ne bi očistil." (Kur'an; 24:21)
Ko je nagovarjal svoje družabnike in jih poučeval, kako naj prosijo za pomoč, je Glasnik vere, sallallahu alejhi ve sellem pogosto izgovarjal: "Resnično vsa hvala pripada Allahu. Njega hvalimo, od Njega pomoč iščemo, Njega za odpuščanje prosimo in k Njemu se zatekamo pred zlom naših duš in pred slabimi dejanji." (zabeležil Muslim)
Glede na to se zlo skriva v duši, iz zla pa izhajajo slaba dejanja. Ko Allah Svojega sužnja prepusti njegovi duši, ta obkrožen z njenim zlom na eni strani in slabimi dejanji, ki iz zla izhajajo, na drugi strani, propade; če pa mu Allah pomaga, se vsega tega reši. Zato prosimo Vzvišenega Allaha, naj nas obvaruje pred zlom naših duš in pred slabimi dejanji, ki iz zla izhajajo.
Na kratko, duša je ena, vendar se lahko obnaša različno: navaja na zlo, se graja ali pa je umirjena. Umirjenost duše je vrhunec njene čistoče. Umirjeno dušo vedno spremlja angel, ki jo vodi, navdihuje z resnico in vanjo vliva naklonjenost do resnice. Zato se zlahka lahko reče, da je vse, kar se stori zaradi Allaha in v imenu Allaha, vzklilo v umirjeni duši.
Na drugi strani dušo, ki navaja na zlo, spremlja hudič, ki jo vara, vanjo vliva lažne obljube in ji vzbuja lažno upanje, jo navdihuje z neresnico in ji zapoveduje ter olepšuje zlo.
Umirjena duša in angel, ki jo spremlja, duši zapovedujeta verovanje v Enega in Edinega Allaha, spodbujata jo k dobrim delom, naj bo bogaboječa, naj se zanaša edinole na Allaha, naj se Mu kesa in se Mu posveti, saj je življenje kratko, zato se mora pripraviti na smrt in tisto, kar pride po njej, za razliko od hudiča in njegovih vojščakov, ki duši ukazujejo popolno nasprotje temu.
Umirjeni duši ni nič težje od tega, da svoja dela ohrani popolnoma čista od hudiča in duše, ki navaja na zlo, kajti če bi eno samo storjeno dobro delo do Allaha prišlo popolnoma čisto, bi bilo to dovolj, da se človek reši. Prav zato sta se hudič in duša, ki navaja na zlo, zavezala, da niti enemu delu ne bosta dovolila priti do Allaha, dokler ga ne bosta poskušala pokvariti, kakor je rekel eden od tistih, ki dobro poznajo Allaha: ''Prisežem pri Allahu, če bi vedel, da je eno samo moje dobro delo nepokvarjeno prišlo do Allaha, bi se smrti razveselil bolj, kot se odsotni od doma razveseli svojih sostanovalcev." Abdullah ibn Omar je v tem smislu rekel: ''Če bi vedel, da je Allah od mene sprejel vsaj eno sedždo, mi nič ne bi bilo ljubše od smrti."
Tako duša, ki navaja na zlo, stoji nasproti umirjene duše, in kadarkoli slednja naredi neko dobro delo, prva pohiti, da naredi prav toliko zla in tako pokvari dobro delo. Na primer, prva vrsta duše smisel borbe na Allahovi poti prikazuje v obliki ubijanja sovražnika in delitve vojnega plena (in ne v obliki vzpostavitve Allahovega zakona in prinašanja pravičnosti), smisel dajanja zekata pa v obliki ločitve od imetja in strahu pred siromaštvom (in ne v obliki izvrševanja Allahove zapovedi in čiščenja imetja).
IZPRAŠEVANJE VESTI DUŠE
Ko duša, ki navaja na zlo, zavlada srcu vernika, je edino zdravilo proti njej izpraševanje njene vesti in delovanje v nasprotju z njenimi hotenji. Imam Ahmed od Omarja ibn El-Khattaba navaja, da je rekel: "Obračunajte sami s seboj, preden se bo obračunalo z vami. Pretehtajte svoja dela, preden se vam bodo tehtala. Jutri na Sodnem dnevu vam bo lažje položiti račun, če danes obračunate sami s seboj. Zato se okrasite [z dobrimi deli] za dan Velikega obračuna - Na ta dan boste izprašani, nobena vaša skrivnost ne bo prikrita. (Kur'an; 69:18)" (zabeležil Et-Tirmizi)
El-Hasan pravi: "Vernik se briga za svojo dušo in v imenu Allaha obračunava sam s seboj. Zato bo na Sodnem dnevu ljudem, ki so to delali, sojenje olajšano, pa ga bodo opravili brez polaganja računa. Pred vernikom se včasih nenadoma pojavi nekaj, kar mu je všeč, pa pomisli: 'Prisežem pri Allahu, to je to, kar si želim in kar potrebujem. Vendar prisežem pri Allahu, ni načina, da to pridobim. Nikakor! Nezdružljiva sva eno z drugim!' Tako se malo sprosti, vendar se hitro zbere in si reče: 'Tega nisem hotel. Kaj imam s tem? Prisežem pri Allahu, tega nikoli več ne bom naredil' in podobno. Verniki so takšni, da jim Kur'an prepreči omahovanje, pa jih tako varuje pred propadom. Vernik je na tem svetu kot ujetnik, ki pazi, kako bo obvaroval glavo. Na njem mu nič ni varno, vse dokler se ne sreča z Allahom, saj se zaveda, da bo odgovarjal za vse, kar sliši s svojimi ušesi, vidi z očmi, reče z jezikom, prime z rokami, kamor hodi z nogami, na kratko – za vse, kar stori."
Malik ibn Dinar je rekel: "Naj se Allah usmili sužnja, ki svoji duši reče: 'Ali nisi storila tega in tega?' pa jo zatem zategne, obrzda in prisili, da se drži Allahove Knjige in da ji je on vodnik."
Vsak vernik, ki čvrsto veruje v Allaha in Sodni dan, je dolžan izpraševati vest svoje duše in na njo vršiti pritisk, tako v stanju njenega delovanja kot tudi v stanju njenega mirovanja in razmišljanja, saj Vzvišeni Allah pravi: "Na dan, ko bo vsaka duša našla, kar je storila dobrega in kar je storila slabega, si bo želela, da je med njo in njem (tj. slabim) velika oddaljenost." (Kur'an; 3:30)
Obstajata dva načina izpraševanja vesti duše, in sicer pred in po storjenem dejanju.
Prvi način je, da človek ob prvem namenu in želji, ko hoče nekaj narediti – preden sploh pride do samega dejanja – zastane, dobro premisli in se prepriča v to, da je to res boljše narediti, kot ne narediti.
El-Hasan je rekel: "Naj se Allah usmili človeka, ki se ob svoji prvi nameri, ko hoče nekaj narediti, ustavi in dobro premisli; če vidi, da je v imenu Allaha, nadaljuje, če pa vidi, da je v imenu nekoga drugega, odneha."
To komentirajoč je nekdo rekel: "Ko se duša premakne, da nekaj naredi, in tudi človek to nameri, najprej zastane in dobro premisli: Ali mu je usojeno to narediti ali ne, in če to sploh lahko naredi? Kajti če mu ni usojeno, tega sploh ne more narediti, če pa mu je usojeno, da to naredi prav on, zopet zastane in dobro premisli: Ali je bolje narediti to ali je bolje ne narediti tega? Če zaključi, da je bolje ne narediti tega, to opusti, saj ga zaradi tega tudi ne bi mogel narediti. Če zaključi, da je bolje narediti to, zastane tretjič in dobro premisli: Kakšen je motiv, da naredi to? Ali je iz želje, da doseže Allahovo zadovoljstvo in si od Njega prisluži nagrado, ali je iz želje za častjo, ugledom ali nagrado od nekoga od Allahovih stvaritev? Če zaključi, da gre za slednje, bo zopet odnehal, saj kot takšen sploh ne bi mogel narediti tega in ker bi to pomenilo popuščanje duši, da se spusti v širk ter dela tisto, kar ni v imenu Allaha, vedoč – ne glede na to, v kolikšni meri ji bo popustil, da dela, kar hoče – da mu nič ne bo težje od tega, da jo ponovno nažene, naj dela v imenu Vzvišenega Allaha. Če pa zaključi, da gre za prvi primer, bo ponovno zastal in dobro premislil: Ali lahko to stori sam in če je potrebno, da to dela sam; zatem če ima prijatelje, ki mu bodo pomagali? Če zaključi, da potrebuje pomoč, ne bo pa imel prijateljev, ki mu bodo pomagali, bo ponovno odnehal, kakor je tudi Glasnik vere, sallallahu alejhi ve sellem odstopil od borbe proti Meki, dokler ni zbral dovolj moči in zaveznikov. Če najde prijatelja, ki mu bo pomagal, potem bo k dejanju pristopil in uspel z Allahovo pomočjo, saj uspeh manjka le tistim, ki izpustijo neko od navedenih stvari, ko pa so ti pogoji izpolnjeni, ne bo manjkal niti uspeh. To so te štiri stopnje, na katerih se mora suženj izprašati, preden se odloči za dejanje."
Drug način izpraševanja vesti duše je njeno izpraševanje po storjenem dejanju. Obstajajo tri vrste izpraševanja na ta način, in sicer:
a) Izpraševanje za dejanja, pri katerih oseba ni v popolnosti izpolnila svojih obvez do Vzvišenega Allaha, tako da tudi dejanj ni opravila kakor je treba. Če želimo, da bi bilo delo veljavno in opravljeno kakor je treba, je potrebno do Allaha izpolniti sledečih šest obveznosti: da je storjeno iz srca, da je storjeno v imenu Allaha, da je storjeno po vzoru na Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, da se je z njim potrdila neka oblika dobrote, da se je preko njega pokazala Allahova zasluga in da se je po vsem tem priznala nepopolnost. Torej potrebno se je vprašati, če so vsi ti pogoji izpolnjeni kakor je treba in če so bili v dejanju sploh vsi prisotni.
b) Izpraševanje za vsako dejanje, katerega bi morda bilo bolje ne storiti.
c) Izpraševanje za vsako mubah dejanje: zakaj je bilo storjeno, ali se je z njim želelo doseči Allahovo zadovoljstvo in dobro bodočega sveta, pa bo dobitnik, ali pa je želel tostransko minljivo dobro, pa bo izgubil.
Oseba nikakor ne sme narediti tega, da vse to zanemari, da ne izprašuje vesti, da se preda in stvarem prepusti teči svojo pot, saj to naznanja gotov propad. To je stanje zavedenih, ki si zapirajo oči pred posledicami in se zanašajo na odpuščanje, medtem ko zanemarjajo izpraševanje vesti duše in oziranje na posledice. Če bo človek delal tako, zlahka pade v grehe in se na njih navadi, tako da se jih bo kasneje težko osvobodil, četudi se nekoč strezni, saj bo uvidel, da se je lažje osvoboditi mrzlice, kot tega kar je prešlo v običaj in navado.
Človek se mora najprej izprašati za svoje najnujnejše obveze (fard) in če se spomni, da je kaj izpustil, bo to naknadno naredil ali popravil. Zatem se bo izprašal glede prepovedi – v kolikor vidi, da je nekaj zagrešil – se bo pokesal, zaprosil Allaha za odpuščanje in se trudil, da jih z dobrimi deli izbriše. Potem se bo izprašal za svojo nemarnost – v kolikor vidi, da je nekaj zapostavil – bo to poskušal nadoknaditi s pogostim zikrom (omenjanjem Allaha) in se posvetil Vzvišenemu Allahu. Nato se bo izprašal za svoje besede, katere je izgovoril s svojim jezikom, za svoje korake, kam so ga nosili, za svoja dejanja storjena z rokami, za glasove, katere je slišal z ušesi, in se vprašal, kaj je hotel s tem, zakaj je to storil in kako je to storil, saj ga bo to vprašal tudi Vzvišeni:"Prisežem pri tvojem Gospodarju, zagotovo bomo vse vprašali o tem, kar so počeli," (Kur'an; 15:92-93) zatem: "Zagotovo bomo vprašali tiste, h katerim so bili poslani [poslanci] in zagotovo bomo vprašali poslance. Potem jim bomo prenesli znanje [o njih], saj nismo bili odsotni." (Kur'an; 7:6-7)
Vzvišeni pravi tudi: "Da bi vprašal resnicoljubne o njihovi resnicoljubnosti." (Kur'an; 33:8) Če bodo tudi tisti, ki so govorili resnico, poklicani na odgovornost za to, kar so govorili, si lahko le zamislimo, kaj bo s tistimi, ki so lagali?!
Vzvišeni zatem pravi: "Potem boste na ta dan zagotovo vprašani o blagodatih." (Kur'an; 102:8)
Muhammed ibn Džerir, naj se ga Allah usmili, je rekel: "Vzvišeni Allah pravi, da vas bo vprašal za vaše blagodati na tem svetu, kaj ste z njimi naredili, kako ste do njih prišli in kako ste jih porabili."
Katade je rekel: "Allah bo vsakega sužnja vprašal za blagodati, katere mu je dal, in za dolžnosti, s katerimi ga je zadolžil."
Obstajata dve vrsti blagodati, za katere se bo odgovarjalo: prva vrsta je tista, ki je pridobljena na dovoljen način in tudi porabljena na dovoljen način, če je bil človek hvaležen zanjo, in druga vrsta, ki je bila pridobljena na nedovoljen način in tudi porabljena na nedovoljen način, kako je bila pridobljena in kako porabljena?
Če bo suženj odgovoren in vprašan za vsako stvar, celo za tisto, kar slišijo njegova ušesa, vidijo njegove oči in čuti njegovo srce, kakor pravi Vzvišeni: "Resnično bo sluh, vid in srce – vsi bodo vprašani," (Kur'an; 17:36) bi se spodobilo, da izpraša samega sebe, preden bo na Sodnem dnevu polagal račune.
Na obveznost izpraševanja vesti usmerjajo tudi besede Vzvišenega: "O, vi, ki verujete! Bojte se Allaha in naj vsaka duša gleda, kaj je pripravila za jutri," (Kur'an; 59:18) v katerih Vzvišeni govori, naj vsakdo pogleda, kakšna dela je pripravil za Sodni dan – dobra, ki ga bodo rešila, ali slaba, ki ga bodo uničila.
Katade pravi: "Vaš Gospodar na bližino Sodnega dneva opozarja na tak način, da je rekel, kot bi bil jutri."
Iz vsega navedenega se je želelo reči, da je čistoča srca odvisna od izpraševanja vesti duše, pokvarjenost pa od njene zanemarjenosti in prepuščenosti sami sebi.
KORISTI OD IZPRAŠEVANJA DUŠE
V koristi izpraševanja vesti duše v prvi vrsti spada spoznavanje z njenimi napakami, saj človek, ki ne pozna napak svoje duše, ne more vedeti niti tega, kako jih odpravi. Ko človek spozna napake svoje duše, jo začne prezirati v imenu Allaha. V tem smislu imam Ahmed od Ebu Ed-Derda'a beleži, da je rekel: "Človek vere ne razume povsem, dokler v imenu Allaha ne začne prezirati drugih ljudi in dokler se ponovno ne vrne na sebe ter svoje duše ne začne prezirati še bolj."
Muhammed ibn Vasi' je rekel: "Če bi grehi zaudarjali na [neprijeten] vonj, nihče ne bi mogel sedeti poleg mene."
Ebu Hafs je rekel: "Kdor neprestano ne dvomi v svojo dušo, v vsakem trenutku ne dela drugače od njenih hotenj in je ne navaja na tisto, kar ji ni ljubo, je zaveden, uničil pa jo je tisti, ki naklonjeno gleda nanjo."
Od Ukbe ibn Suhbana El-Henaija se prenaša, da je rekel: "Aišo sem vprašal o besedah Vzvišenega: 'Zatem Smo Knjigo dali v nasledstvo tistim, katere Smo izbrali od naših sužnjev; med njimi je zalimun linefsihi (tj. krivičen do svoje duše), in med njimi je muktesidun (tj. zmeren), in med njimi je sabikun (tj. najodličnejši) v dobrih delih z Allahovim dovoljenjem,' (Kur'an; 35:32) pa mi je rekla: 'Sinko! To so tisti, ki bodo v Raju. Pod izrazom 'sabikun' se misli na tistega, ki je živel v času Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in za kogar je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem pričal, da bo v Raju. Pod izrazom 'muktesidun' se misli na njegove družabnike, vse dokler se mu niso pridružili, a pod izrazom 'zalimun linefsihi' na tiste, ki so kakor jaz in ti,' s čimer je sebe uvrstila med nas."
Imam Ahmed v svojem delu Kitabu-z-zuhd navaja: "Nek Izraelčan je šestdeset let preživel v čaščenju, proseč za neko svojo potrebo. Ko je niti po tolikšnem času ni dobil, je sam sebi rekel: 'Prisežem pri Allahu, če bi bilo v tebi kaj dobrega, bi dosegel, kar potrebuješ.' Zatem mu je bilo v snu rečeno: 'Ali si videl, kako si v tem trenutku prezrl svojo dušo? Ta trenutek je boljši od vseh šestdesetih let tvojega čaščenja.' "
Razlog za to je, ker duša napeljuje na propad in pomaga sovražnikom, ker je pohlepna po slabem in ker sledi vsakemu zlu, poleg tega pa že po svoji naravi kljubuje.
Glede na to, da je suženjstvo nefsu največja prepreka med človekom in Vzvišenim Allahom, v največje blagodati spada osvoboditev od tega suženjstva. Zato se proti njemu najmočneje borijo tisti, ki svoj nefs najbolje poznajo.
Zato je preziranje nefsa v imenu Allaha ena od najbolj prepoznavnih vrlin čvrstih vernikov. S preziranjem nefsa se suženj v enem samem trenutku Vzvišenemu Allahu lahko približa bolj kot s katerimkoli drugim delom.
V koristi izpraševanja vesti nefsa spada tudi to, da človek na ta način spozna svoje dolžnosti do Vzvišenega Allaha, saj človeku, ki svojih dolžnosti do Allaha ne pozna v zadostni meri, tudi čaščenje težko kaj koristi, če pa mu že kaj koristi, je ta korist neznatna.
V najkoristnejše stvari, katere srce lahko spozna, spada izpraševanje svojih obveznosti do Allaha. To izzove človekov prezir do samega sebe, mu pomaga osvoboditi se nadutosti in mu pomaga, da začne delovati zavestno, s čimer se odprejo vrata skrušenosti in ponižnosti pred Gospodarjem. Tako človek izgubi upanje v sebe in spozna, da njegova rešitev leži samo v Allahovi milosti in odpuščanju; spozna tudi, da se Mu je dolžan pokoriti, Ga omenjati in se Mu zahvaljevati, ter da Mu nikoli več ne sme biti nepokoren in nehvaležen.
Kdor tako razmisli o svojih dolžnostih do Gospodarja, bo zagotovo spoznal, da jih ne izpolnjuje kot bi jih moral in da lahko upa samo na Njegovo odpuščanje in milost, nikakor pa se ne more zanesti na svoja dejanja, saj bi v tem primeru zagotovo propadel.
Takšno mnenje imajo o svojih dušah tisti, ki dobro poznajo Vzvišenega Allaha. To so tisti, ki so izgubili vse upanje v sebe in upanje položili samo v Allahovo milost in odpuščanje.
Če dobro premisliš o tem, kakšna je večina sveta, boš videl, da so popolnoma drugačni od navedenega, saj pri Allahu gledajo samo na svoje pravice, nikakor pa na svoje obveznosti. Prav zaradi tega so odtujeni od Allaha, njihova srca pa so prekrita s tančico, ki jih ovira pri tem, da bi Ga spoznali, Ga ljubili, hrepeneli po srečanju z Njim in uživali v omenjanju Njega. To je razlog človekovega nepoznavanja tako svojega Gospodarja kot tudi samega sebe.
Človekovo izpraševanje vesti je v prvi vrsti izpraševanje obveznosti do Vzvišenega Gospodarja, s tem pa se tudi sprašuje, če jih izvršuje kot jih mora. Ni boljšega razmišljanja od razmišljanja o tem, saj to človekovo srce usmerja k Allahu na eni strani in ga pred Njim naredi ponižnega ter skrušenega na drugi strani. Tako oseba spozna svojo siromaštvo nasproti Allahovega bogastva in svojo nizkost nasproti Allahove vzvišenosti.
Komentarji
Objavite komentar