Bil je človek, ki je ogromno prispeval k muslimanski politični miselnosti v času, ko so muslimanski svet hipnotizirale zahodnjaške ideje o nacionalizmu, nacionalni državi in sekularizmu. V takšni atmosferi je proti tem prevarantskim ideologijam povzdignil svoj glas in jih v enem samem zamahu označil za moderni džahilijjet (primitivno barbarstvo predislamskega obdobja). To odločno stališče ga je 29. avgusta 1966 poslalo na vislice.
Obtožnice proti Sejjidu Kutbu so temeljile na njegovi sedaj zelo znani knjigi Ma'alim fil-tarik (Znaki na poti). Knjiga obstoječe sisteme v muslimanskih družbah označuje za džahilijjet, ponuja napotke muslimanskim aktivistom in opisuje korake, katere morajo narediti pri vzpostavitvi družbe temelječe na Božanski usmeritvi.
Sejjid Kutb je bil zelo ploden pisatelj. Njegova najboljša dela so bila napisana po nenadni vrnitvi iz ZDA. Na celini preko oceana ga je najbolj razočarala zaslepljenost ameriške družbe z materializmom in razširjenost spolne anarhije. Lahko bi napisal doktorsko disertacijo, vendar se je odločil za vrnitev v Egipt, kjer je svoje življenje posvetil islamskemu gibanju. Danes Ikhwanul-muslimun (Muslimanska bratovščina) ni isto gibanje kot tisto, kateremu se je leta 1950 pridružil po vrnitvi iz ZDA, saj se je spremenilo v lupino in postalo nič več kot le še ena politična stranka, ki se skriva pod plaščem islama.
Če obstaja nek točno določen trenutek v njegovem življenju, ki je bil ključen za to odločitev, bi bil to morda lahko način poročanja ameriških medijev o atentatu na Hassana El-Banna. V The New York Timesu so zapisali: "V Kairu je voditelja izobčene teroristične Muslimanske bratovščine, Hassana El-Banna, ubil atentator." Vidimo, da označevanje islamske aktivnosti s terorizmom ni fenomen le današnjega časa.
Oseba zlahka opazi emotivno izražanje - terorist, izobčenec - uporabljeno za Muslimansko bratovščino s strani govornika sionističnega establišmenta v Ameriki. Lahko si predstavljamo Kutbovo razočaranje ob pogledu na domnevno spoštovane organe javnega mnenja, vpletene v zlohotne napade na osebnost enega od vodilnih islamskih voditeljev tistega časa.
Ob vrnitvi v Egipt je Sejjid Kutb začel sodelovati z Muslimansko bratovščino in nadaljeval s pisanjem. Takrat je Bratovščina sodelovala s Svobodnimi častniki, da bi v sodelovanju z njimi strmoglavili monarhijo kralja Faruka El-Evvala. Med Svobodnimi častniki so bile osebe kot Gamal Abdel Nasser in Enver Sadat. Po Sadatovem lastnem mnenju je bil Sejjid Kutb glavni ideolog revolucije Svobodnih častnikov. Jasno je bilo, da bi v primeru, če bi coup d'etat spodletel, Sejjid Kutb to plačal s svojim življenjem. Vendar so se Svobodni častniki po uspešnem državnem prevratu razšli s Muslimansko bratovščino. To za osebo, ki ima vsaj površinsko poznavanje institucij, kakršne so vojske v muslimanskem svetu, ni nikakršno presenečenje. Načrtovalci prevrata so bili mladi in neizkušeni, potrebovali so očetovsko figuro in intelektualnega vodiča; Sejjid Kutb pa je odlično ustrezal tem zahtevam. Vendar so imeli potem, ko je prevrat uspel, Svobodni častniki drugačne načrte.
V dveh letih po prevratu je Nasser prevzel popoln nadzor nad državo. Zatem je močno pritisnil na Muslimansko bratovščino. Na njihov zlom sta še posebej vplivala dva dogodka: vztrajanje Muslimanske bratovščine pri islamski ustavi in svobodnemu tisku, ter njihova obsodba sporazuma med Anglijo in Egiptom glede Sueškega kanala. To je popolnoma razkrilo Nasserjeve lažne revolucionarne namene. Sporazum je britanski vojski dovolil vstop v Egipt, če bi bili na Bližnjem vzhodu ogroženi britanski interesi, v samem bistvu pa je dovoljeval prisotnost britanskih enot na Sueškem kanalu.
Od začetka 1954, pa do njegove usmrtitve leta 1966, je Sejjid Kutb večino časa preživel v zaporu. Ko ga je leta 1954 tajna služba aretirala, je imel visoko vročino. Vztrajali so pri tem, da ga vklenejo v lisice in ga silili v hojo proti zaporu. Na poti se je zaradi šibkosti nekajkrat onesvestil. V poslopju zapora je bil nad njega spuščen posebno treniran pes, ki ga je več kot dve uri vlekel naokrog. Zatem je bil več kot sedem ur zasliševan brez odmora. Dejstvo, da so s tako uglednim sinom islama ravnali na tako grd način, nam prikazuje globino pokvarjenosti, v katero so se potopili režimi v tako imenovanem muslimanskem svetu.
V procesu leta 1966 je bil obtožen izdaje in poskusa marksističnega upora. Ta nesmiselna obtožba je prišla od režima, ki je bil tesen zaveznik takratne Sovjetske zveze. Voditelji v Egiptu so se zavedali, da so te obtožbe popolnoma neresnične in brez vsakršne osnove.
Resnični razlog za pregon je bil, ker je sistem in režim v Egiptu označil za džahilijjet. Nasser se je zavedal, da bi takšne ideje ogrozile njegovo oblast, če bi jim dopustil prosto kroženje. Sejjid Kutb je moral biti odstranjen. Malo pred načrtovano eksekucijo je k Sejjidu Kutbu prišla zahteva, naj podpiše peticijo, v kateri bi predsednika prosil za milost. Kutbov odgovor je bil odločen: "Če sem naredil nekaj napačnega v Allahovih očeh, si ne zaslužim milosti; ampak če nisem naredil ničesar narobe, bi moral biti izpuščen brez prošnje za milost od kateregakoli smrtnika." Sejjid Kutb je napisal številne knjige, vključno z dobro znanim tefsirjem Fi zilal el-Kur'an (V senci Kur'ana) in manifest političnega islama pod naslovom Ma'alim fil-tarik. Ta dva dela predstavljata končno obliko Kutbovega mišljenja, ki se izraža v anti-sekularnih stališčih temelječih na interpretaciji Kur'ana, islamske zgodovine in obstoječih družbenih ter političnih problemih v Egiptu. Kategorično je zavrnil vse ideje Zahoda in vztrajal, da je islam samozadosten.
Sejjid Kutb živi v srcih milijonov muslimanov po celem svetu. Njegove knjige so prevedene v skoraj vse jezike, katere muslimani razumejo in ostajajo med najvplivnejšimi knjigami dvajsetega stoletja. Seveda bi se o tem velikem islamskem učenjaku lahko napisalo še veliko, saj tako burnega, plodnega in bogatega življenja ni mogoče strniti v nekaj vrsticah.
Komentarji
Objavite komentar