Preskoči na glavno vsebino

ŠIRJENJE ZAHODNIH VREDNOT Z MEČEM

Zahod je pridobil svet, ne s superiornostjo svojih idej, vrednot ali religije, temveč s svojo superiornostjo pri uporabi organiziranega nasilja. Zahodnjaki pogosto pozabijo na to dejstvo, nezahodnjaki nikoli. - Samuel P. Huntington

Kadarkoli zahodne vlade v istem dihu omenijo orožje za množično uničevanje in muslimane, zahodni mediji svojim ljudem nemudoma posredujejo divje in noro sporočilo, da je na vidiku katastrofalen dogodek ogromnih razsežnosti. Stari evropski miti o muslimanih, ki z mečem širijo islam, so ponovno v uporabi za prenos sporočila, da so muslimani izjemno nevarni in zelo neodgovorni. Zato je nujnost razorožitve določenih držav v tako imenovanem muslimanskem svetu, postal prednostni klic zahodnih režimov v odnosu do tega sveta. V nekaterih primerih te argumente uporabljajo, da upravičijo politiko Zahoda, ko v teh državah hočejo zamenjati režim. Vendar pazljiva študija pretekle islamske vladavine nasprotuje temu popularnemu mitu, da so muslimani krvoločni ljudje, ki hrepenijo po tem, da v imenu islama iztrebijo preostanek človeštva.

Na žalost se enako ne more reči za Zahod, ki oborožen s svojo sekularno doktrino in materialističnim pogledom na svet, še naprej izkorišča, pleni ter kolonizira ogromno število ljudi, z namenom nadzora nad naravnimi bogastvi in maksimizacije dobička. V iskanju teh naravnih bogastev je Zahod uspel uničiti številne civilizacije in ljudstva, na primer Inke, severnoameriške domorodce, Azteke in Aborigine. Tisti, ki so preživeli, so bili nasilno spreobrnjeni v krščanstvo, odvzeta so jim bila posestva, nato pa so bili v verigah prodani zahodnim podjetjem in veleposestnikom. Za staroselska ljudstva Afrike, Indije, Azije, Bližnjega vzhoda in drugje, so obljube po svobodi hitro izhlapele in bile zamenjane s kolonialno oblastjo. Namesto da bi Zahod zaradi teh zločinov čutil obžalovanje, se zaradi njih še danes baha kot o svojih dosežkih.

Tehnologija, kot so topovi, pištole, strojnice, letala, iperit itn., je le pospešila kolonizacijo in izkoriščanje ljudi. Upiranje domorodcev kolonialnim gospodarjem je bilo zatrto s surovo silo, kar je pogosto vodilo v uničenje celotnih skupnosti. Ko Zahod ni uničeval staroselcev v kolonijah, so bili polno zaposleni z uničevanjem samih sebe, da v obupanih poskusih obdržijo svoje kolonije ali pridobijo nove. Obe svetovni vojni sta najboljši primer uničevalne narave zahodnih vrednot.

To je opis Starega sveta, v katerem so Angleži, Francozi in Nemci zgradili svoje imperije in si s smrtjo ter uničenjem milijonov nedolžnih ljudi nakopičili ogromno bogastvo. Ali je Novi svet, v katerem je voditeljica Zahoda Amerika, kaj drugačen?

Poglejmo primer Novega sveta in njegovega odnosa do Afganistana ter Iraka. Osvoboditev je postala okupacija, demokracija se je umaknila kolonialni vladavini, uničevanje se imenuje strateško bombardiranje, pokoli nedolžnih muslimanov pa so opisani kot kolateralna škoda. Medtem ameriška in britanska podjetja stojijo v vrsti za izkoriščanje iraške nafte ter transport energetskih rezerv Kaspijskega jezera v Evropo in Ameriko.

Islamski kalifat s človeštvom nikoli ni ravnal na tak barbarski način. Ko se je kalifat razširil v Egipt, številni koptski kristjani niso sprejeli islama in še danes štejejo približno 7 milijonov, po nekaterih ocenah pa še več. Ko je bila kalifatu priključena Indija, prebivalci niso bili prisiljeni v sprejetje islama. Indija ima danes populacijo blizu milijarde hindujcev.

Primerjajte to z iztrebljanjem muslimanov in judov na dvorih španskih inkvizitorjev, med tako močno opevano evropsko renesanso. Tisti judje, ki so preživeli špansko preganjanje, so bili toplo sprejeti v Otomanski kalifat. Pred tem so v islamski Španiji cveteli in celo zasedali nekatere pomembne položaje v družbi.

Danes bi se moral svet bolj bati uničujočih zahodnih vrednot, kot pa muslimanskega orožja za množično uničevanje. V preteklosti so bile te vrednote ostalim narodom vsiljene preko direktne kolonialne vladavine, danes pa preko tiranskih režimov lojalnih Zahodu. Torej grožnja ostaja enaka – največjo nevarnost človeštvu predstavlja konstantna želja Zahoda, da svoje vrednote nasilno razširi po svetu.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MUDROSTI SA (NE)POZNATOG MJESTA

Nije vredan ljubavi niko osim Onaj koji je ljubav stvorio. Ne daj suzama da teku ni radi koga osim Njemu na sedždi iz straha do Njega i ljubavi do Njega. I sve što imaš danas je samo jedna hedija od Njega, a sve što ti uzme znaj nije bilo dobro za tebe. Sve je posuđeno od Njega na dan, godinu, pet, nešto ti pokloni dok si živ, a nešto vrati Sebi jer postaneš nezahvalan. *** Neče se Njegov rob odreč nečega radi Njegove Plemenitosti, a da mu to On neče zamjenut sa boljim. Sve ono sto te odvlači od robovanja Njemu jedinome Kralju nije vredno, odrekneš se tog nečeg, On Stvoritelj svega pošalje nešto bolje vrednije. *** Kada voliš, voli iskreno. Kada daješ, daji nesebično. Kada želiš, želi samo najbolje. Kada tražiš, pazi na čija vrata kucaš. Kada ideš, provjeri vrata da si dobro zakovao.

VSAKA PTICA LETI K SVOJI JATI

V današnjem času na internetu lahko zasledimo poplavo nekih t. i. podkasterjev ali svetovalcev, ki zase pravijo, da sledijo gibanju rdeče tabletke ( red pill movement ), kot so recimo Andrew Tate, Fresh & Fit, Mahdi Tijani, do neke mere tudi Jordan Peterson in podobni. Treba je poudariti, da so te njihove filozofije in pogledi na odnose med moškimi in ženskami le reakcija na feminizem, a če smo iskreni je tudi evropski feminizem reakcija na endemične predsodke do žensk v t. i. zahodni civilizaciji. Teorija rdeče tabletke na Zahodu ni nič novega, saj imajo dolgo zgodovino povezano s podcenjevanjem žensk s strani krščanstva, tj. s cerkvenimi pravili in dogmami. Teorija rdeče tabletke je v samem bistvu le ponovno rojstvo teh prezirajočih pogledov na ženske, ki so na Zahodu vedno obstajali. Razlika je le, da imajo danes oporno točko v nekih kvazi-znanstvenih ugotovitvah namesto v bibličnih besedilih, kot je bil to primer v preteklosti. V preteklosti so dokazovali z Evo in njenim domn...

RAZMIŠLJANJE O POGLAVJU EL-ASR

V tem kratkem poglavju, ki ga sestavljajo trije verzi, je predočen popoln program za človeško življenje s stališča islama. V njem je izkazana rdeča nit islamskega pojmovanja vere. V toku časa, v vseh stoletjih obstoja človeka je le ena civilizacija vzpostavila program koristen vsem skupinam ljudi. To poglavje predstavlja pot odrešitve, vse ostalo je propad in izguba. Imam Eš-Šafi'i je rekel: ''Če bi Allah razodel le to poglavje, bi zadostovalo.'' Pri času, resnično je človek na izgubi, razen tisti, ki verujejo in delajo dobro, ter si priporočajo resnico in si priporočajo potrpežljivost. (Kur'an; 103:1-3) Et-Taberani je z verodostojno/ sahih verigo prenašalcev zabeležil, da se dva moža izmed ashabov ne bi sestala, a da si pred razhodom ne bi recitirala tega poglavja. Zakaj? Kaj je v tem poglavju posebnega? Če bi gledali po čim večji nagradi in čim večjem blagoslovu, potem bi najbrž recitirali poglavje El-Fatiha ali El-Ikhlas, katerih nagrada za samo recitaci...