POTRPEŽLJIVOST

Vzvišeni Allah je potrpežljivost ustvaril kot neizčrpno dobroto, nezlomljiv meč, nepremagljivo vojsko, neosvojeno trdnjavo in zmago dveh složnih bratov. Hvaleč potrpežljive Vzvišeni Allah v Svoji Knjigi pravi, da jih bo nagradil brez računa: "Samo potrpežljivim bo izplačana njihova nagrada brez računa." (Kur'an; 39:10) Na drugem mestu pravi, da On potrpežljive usmerja, jim pomaga in njihovo potrpežljivost nagrajuje z gotovo zmago. Vzvišeni pravi: "In bodite potrpežljivi. Resnično je Allah s potrpežljivimi." (Kur'an; 8:46)

Zahvaljujoč temu potrpežljivi dosežejo dobro tega in tudi onega sveta, tako notranje kot tudi zunanje blagodati. Poleg tega je Vzvišeni vodilno vlogo v veri zaupal tistim, ki so potrpežljivi in povsem prepričani, kar se jasno vidi v Njegovih besedah: "In od njih smo naredili voditelje, ki so vodili po Naših zapovedih, ker so bili potrpežljivi in bili prepričani v Naše ajete." (Kur'an; 32:24)

Vzvišeni potrpežljivim daje vedeti, da je potrpežljivost boljša od maščevanja za storjeno krivico in pravi: "In če potrpite, to je zagotovo boljše za potrpežljive." (Kur'an; 16:126)

Daje nam vedeti, da potrpežljivim in bogaboječnim vernikom ne more škoditi zvijačnost sovražnikov, celo ko je sovražnik močnejši in številčnejši. On pravi: "In če boste potrpežljivi in se bali (Allaha), vam njihova spletka niti malo ne bo škodila. Resnično Allah obkroža vse, kar počnejo." (Kur'an; 3:120)

Navajajoč vztrajnost in bogaboječnost kot predpogoja za uspeh, Vzvišeni Allah pravi: "O, vi, ki verujete! Bodite vztrajni in potrpežljivi, in bodite stabilni in bojte se Allaha, da bi bili uspešni." (Kur'an; 3:200)

Zato da bi vernike spodbudil k vztrajnosti in odločnosti, Vzvišeni izpostavlja, da On ljubi potrpežljive: "In Allah ljubi potrpežljive." (Kur'an; 3:146)

Vzvišeni Allah je Svojemu Glasniku vere, sallallahu alejhi ve sellem ukazal, naj potrpežljive razveseli s tremi stvarmi, od katerih je prav vsaka boljša od stvari, katere ljudje na tem svetu ponavadi zavidajo drugim. On pravi: "Ti pa sporoči blago vest potrpežljivim, tistim, ki, ko jih doleti kakšna nesreča, rečejo: 'Mi pripadamo Allahu in k Njemu se bomo vrnili.' Takim pripadata blagoslov in milost njihovega Gospodarja in takšni so na pravi poti." (Kur'an; 2:155-157)

Vzvišeni potrpežljivim med drugim obljublja, da jih bo sprejel v Raj in jih obvaroval Peklenskega ognja ter pravi: "Resnično sem jih Danes nagradil, ker so bili potrpežljivi. Resnično, oni so uspešni." (Kur'an; 23:111)

Posebno naglašujoč, da potrpežljivi in hvaležni iz Allahovih ajetov črpajo nauke, Vzvišeni na koncu štirih ajetov v štirih različnih kur'anskih poglavjih pravi: "Resnično so v tem znamenja za vsakega potrpežljivega in hvaležnega." (Kur'an; 42:33; 34:19; 14:5; 31:31)

POMEN IN SMISEL POTRPEŽLJIVOSTI

V jezikovnem smislu izraz es-sabr (potrpežljivost) pomeni zadrževanje, vzdržnost. V verskem smislu ta izraz pomeni obrzdati dušo od vznemirjenja, jezik od pritoževanja in roko od udarjanja, trganja obleke in podobno.

Nekateri so potrpežljivost definirali kot "pohvalno vrlino in etično vrednost človeka, ki mu ne dovoli početja slabega, in kot duhovno moč, ki regulira karakter vsakega posameznika".

Drugi so rekli, da je potrpežljivost "izogibanje prepovedanemu, umirjenost v nesreči in drugim pokazati bogastvo, ko zadane siromaštvo".

Tretji so rekli, da je "dostojanstvena drža, ko zadane nesreča", četrti, da je "bogastvo v nesreči in nekazanje znakov pritoževanja", peti, da je "pogoltniti grenkobo brez kazanja znakov mrščenja" itn.

Pritoževanje nad svojim stanjem in tarnanje drugim ljudem je nasprotna lastnost potrpežljivosti. Ko je nekdo od dobrih ljudi slišal človeka, da se prijatelju pritožuje zaradi svojega stanja, mu je rekel: "Prisežem pri Allahu, s tem nisi pridobil ničesar, razen da si se pritožil nad Tistim, ki je do tebe milosten, tistemu, ki do tebe ni milosten." Nekdo drug je rekel: "Ko se potožiš človeku, vedi, da se pritožuješ nad Milostnim nemilostnemu!"

Toda ko se človek zaradi svojega stanja potoži Vzvišenemu Allahu, potem to ni v nasprotju s potrpežljivostjo. Tako je Jakob, naj je mir z njim, rekel: "Samo Allahu se pritožujem nad svojim trpljenjem in žalostjo," (Kur'an; 12:86) čeprav je predhodno rekel: "Potrpežljivost je lepa." (Kur'an; 12:83)

Podobno je bilo tudi z Ejjubom (Job), naj je mir z njim, ki je rekel: "Resnično se me je dotaknila nadloga in Ti si Najbolj Usmiljen od usmiljenih." (Kur'an; 21:83)

O njem je Vzvišeni Allah rekel: "Resnično smo ga našli potrpežljivega; odličen suženj. Resnično se je kesal." (Kur'an; 38:44)

Duša je kot človekova jahalna žival, ki ga nosi proti Raju ali proti Peklu, potrpežljivost pa je kot povodec ali uzda, s katero jo vodi. Če jahalna žival nima povodca ali uzde, potem zavija in zavira po svoji volji. Zato je nekdo od učenjakov rekel: "Dobro obrzdajte svojo dušo, saj je radovedna in hoče preizkusiti vse, kar ni dobro. Naj se Allah usmili sužnja, ki svojo dušo obrzda in jo obrzdano vodi, kamor hoče, ter prisiljuje v pokornost Allahu in ji ne dovoli, da bi Mu bila neposlušna in nepokorna, saj se je lažje varovati Allahovih prepovedi, kakor trpeti Njegovo kazen."

Duša ima dve sili, in sicer silo navračanja in silo odvračanja. Potrpežljivost je sestavljena iz tega, da človek silo navračanja s prepovedanega in škodljivega preusmeri na dovoljeno in koristno, saj obstajajo ljudje, ki lahko redno opravljajo nočno molitev, vendar svojih oči nikakor ne morejo odvrniti od prepovedanega pogleda. Na drugi strani so ljudje, ki se lahko vzdržijo obračanja k prepovedanemu, vendar se ne morejo prisiliti v dobra dejanja in se odvrniti od slabih ter se proti njim boriti.

Nekdo je rekel, da je potrpežljivost hrabrost duše. Od tod tudi pregovor: "Hrabrost je potrpežljivost v trenutku."

Na kratko sta potrpežljivost in pritoževanje dve nasprotni lastnosti, kakor Vzvišeni o prebivalcih Peklenskega ognja pravi: "Enako nam je, če se razburjamo ali smo potrpežljivi, za nas ni nobenega izhoda." (Kur'an; 14:21)

ISLAMSKA TRADICIJA O VRLINAH POTRPEŽLJIVOSTI

Od Ebu Se'ida El-Khudrija se prenaša, da je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Allah potrpežljivemu vlije moč, da potrpi. Nikomur ni dan boljši dar od potrpežljivosti." (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Od Ebu Hurejre se prenaša, da je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Ko Allah nekomu želi dobro, mu da, da ga zadane nesreča." (zabeležil El-Buhari)

Od Ataa ibn Ebu Rebbaha se prenaša, da je rekel: "V neki situaciji me je Ibn Abbas vprašal: 'Ali hočeš, da ti povem, kakšna ženska je v Raju?' pa sem mu rekel, da hočem. Nato mi je rekel: 'Neka črnka je prišla h Glasniku vere, sallallahu alejhi ve sellem in rekla: 'Imam božjast in se odkrivam (ko me zagrabi). Zaprosi Allaha, da me ozdravi.' Nato ji je rekel: 'Ali boš potrpela in zaradi tega vstopila v Raj, ali naj zaprosim Allaha, da te ozdravi?' pa je odgovorila: 'Potrpela bom,' in dodala: 'Odkrivam se (nehote), pa zaprosi Allaha, da se vsaj ne odkrivam,' pa Ga je zaprosil.' " (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Od Aiše se prenaša, da je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Ni nesreče, ki zadane vernika, celo ko ga zbode trn, da mu Allah zaradi nje ne odpusti nekega greha." (zabeležila El-Buhari in Muslim)

Ko je Sufjan ibn Ujejne tolmačil besede Vzvišenega: "In od njih smo naredili voditelje, ki so vodili po Naših zapovedih, ker so bili potrpežljivi in bili prepričani v Naše ajete," (Kur'an; 32:24) je rekel, da pomenijo: "Ko so stvari vzeli v svoje roke, smo jih naredili za voditelje."

Omar ibn Abdul-Aziz je rekel: "Nikomur Allah ni dal blagodati, pa mu jo vzel in nadomestil s potrpežljivostjo, da tisto, s čimer je nadomestil, ni bolje od tega, kar je vzel."

Od Se'ida ibn Džubejra se prenaša, da je rekel: "Potrpežljivost je človekovo priznanje nesreče Allahu, ki ga je zadela, zanašanje na Allaha in upanje, da ga bo za to nagradil. Včasih se zgodi, da potoži tudi prekaljen človek, od katerega se pričakuje, da bo potrpežljiv."

Ibrahim, naj se ga Allah usmili, je rekel: "Njegove (tj. Se'idove) besede: 'Potrpežljivost je človekovo priznanje nesreče Allahu, ki ga je zadela,' so kakor komentar Allahovih besed: 'Mi pripadamo Allahu,' tj. priznanje, da je on v Allahovem lastništvu, s katerim svobodno razpolaga, kakor On hoče, medtem ko so njegove (tj. Se'idove) besede: 'Zanašanje na Allaha in upanje, da ga bo za to nagradil,' kakor komentar besed Vzvišenega: 'ln k Njemu se bomo vrnili,' tj. vrnili se bomo k Njemu, On pa nas bo za našo potrpežljivost nagradil in ne bo dopustil, da naše potrpežljivo prenašanje nesreče ostane nenagrajeno. Njegove (tj. Se'idove) besede: 'Včasih se zgodi, da se potoži tudi prekaljen človek,' pomenijo: 'Potrpežljivost ni v prekaljenosti, temveč v brzdanju srca, da se ne jezi ob tem, kar mu je usojeno, in v zadrževanju jezika od pritoževanja ter tarnanja. Zato tisti, ki je prekaljen, vendar je njegovo srce nezadovoljno z usodo, ni potrpežljiv.' "

Ko so morali Urvi ibn Ez-Zubejru amputirati nogo, so ga vprašali: "Kaj če bi ti dali piti, da ne bi čutil bolečine?" je odgovoril: "Ne! Allah me je postavil na preizkušnjo, da vidi, če bom lahko prenesel bolečino in če se bom uprl Njegovi odredbi."

VRSTE POTRPEŽLJIVOSTI

Odvisno od tega, na kaj se nanaša, se potrpežljivost deli na tri vrste: 

• potrpežljivost pri izvrševanju ukazov in pravilnem opravljanju dobrih dejanj,
• potrpežljivost pri prepovedih in izogibanju grehov ter
• potrpežljivost ob usodi in da se zaradi nje ne bi jezilo.

Te tri vrste potrpežljivosti se razumejo z besedami: ''Človek se mora dokazati pri izvrševanju zapovedi, izogibanju prepovedi in potrpežljivosti ob usodi.''

Na drugi strani je v pogledu šeriata potrpežljivost lahko obvezna, pohvalna, prepovedana, grajana in dovoljena.

a) Obvezna (vadžib) potrpežljivost je tista, ki je potrebna, da se izogne prepovedano, izvrši obvezno in zdrži ob usodi.

b) Pohvalna (mustehab) potrpežljivost je potrebna, da se izogne grajano, opravlja pohvalno in da se tistemu, ki je zagrešil, ne vrne na enak način.

c) Prepovedana (haram) potrpežljivost je namerno trpeti lakoto in žejo do smrti, v stanju nuje (darura) zavrniti svinjsko meso ali mrhovino, v kolikor obstaja bojazen, da se bo zaradi zavrnitve tega umrlo. V prepovedano potrpežljivost prav tako spada človekova prepustitev temu, kar ogroža njegovo življenje, kakor je prepustitev krvoločnim zverem, kačam, požaru ali sovražniku, ki ga želi ubiti, za razliko od predaje v konfliktu ali borbe med muslimani, ko je predaja ne le dovoljena, ampak v številnih primerih tudi pohvalna, o čemer govorijo številni islamski viri.

d) Grajana (mekruh) potrpežljivost je vztrajanje pri opravljanju grajanih dejanj, vztrajanje pri izogibanju pohvalim dejanjem in vztrajanje v pretiranem izogibanju hrani, pijači, oblekam, spolnim odnosom z ženo in podobno, do te mere, ko to škodi zdravju organizma.

e) Dovoljena (mubah) potrpežljivost je vztrajanje pri opravljanju ali neopravljanju dejanja, katerega je enako dovoljeno opravljati ali neopravljati.

ČLOVEK MORA BITI V VSAKI SITUACIJI POTRPEŽLJIV

Človek se v svojem življenju vse do smrti vsakodnevno srečuje z raznimi situacijami in stvarmi, od katerih so nekatere zapovedane, da se jim mora pokoriti in jih izvršiti, druge pa prepovedane, zato se jim mora izogniti. Vse stvari, s katerimi se človek na tem svetu srečuje, mu gredo bodisi na roko in so v skladu z njegovimi željami ter cilji, bodisi ga ovirajo in mu stojijo na poti do uresničenja želenega cilja. Zato da bi uspel tako v prvem kot v drugem primeru, mora pokazati veliko mero razumevanja in potrpežljivosti.

Vezano za prvi primer, torej pri stvareh, ki mu gredo na roko pri doseganju želenega cilja, kakor so zdravje, varnost, ugled, imetje in ostale dovoljene blagodati, mora biti potrpežljiv in oprezen v večih pogledih:

1) Da se na nobeno od navedenih stvari pretirano ne zanaša in se z njo ne slepi, zlasti če ga bo to pripeljalo v ošabnost, domišljavost, napihnjenost in zadovoljstvo s tem, kar je grajano, saj Allah takšnih ne mara.

2) Da se ne prepušča in ne pretirava v uživanju v razpoložljivih blagodatih, ker bi se lahko obrnile proti njemu, saj človek, ki pretirava v hrani, pijači in spolnem občevanju, lahko doživi, da se vse to obrne proti njemu, pa ne bo mogel več jesti ne piti niti spolno občevati.

3) Da je vztrajen pri oddolževanju Allahu za Njegove blagodati in da jih ne razsipa, ker nekega dne lahko ostane brez njih.

4) Da je uporen v svoji odločnosti, da jih ne bo trošil za nedovoljene in prepovedane namene.

Nekdo od ranih učenjakov je rekel: "V nesreči sta lahko potrpežljiva vernik in nevernik, medtem ko potrpežljivost v dobrem lahko dokažejo le iskreni in sužnji, ki so Allahu blizu." V tem smislu je Abdur-Rahman ibn Avf rekel: "Bili smo preizkušani v nesreči, pa smo ostali potrpežljivi. In bili smo preizkušani v sreči, pa se nismo pokazali kot potrpežljivi." Zato Vzvišeni Allah opozarja na nevarnost preizkušnje z imetjem, ženami in otroki ter pravi: "O, vi, ki verujete! Resnično imate v vaših ženah in vaših otrocih sovražnike, zato se jih pazite." (Kur'an; 64:14)

Za Ibn Abbasa se govori, da ga je nek človek vprašal, na koga se nanašajo besede Vzvišenega: "O, vi, ki verujete! Resnično imate v vaših ženah in vaših otrocih sovražnike, zato se jih pazite," pa je odgovoril: "Bili so ljudje iz Meke, ki so sprejeli islam in hoteli priti h Glasniku vere, sallallahu alejhi ve sellem, pa so jim njihove žene in njihovi otroci branili odhod. Ko so prišli k Allahovemu Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem in videli, koliko so ostali napredovali in se naučili o veri, so jih hoteli kaznovati, pa je Vzvišeni Allah razodel: 'O, vi, ki verujete! Resnično imate v vaših ženah in vaših otrocih sovražnike, zato se jih pazite.' " (zabeležil Et-Tirmizi)

Vezano za drug primer, torej v stvareh, ki človeku stojijo na poti pri doseganju želenega cilja, imamo tri različne situacije. Prva je povezana s človekovo svobodno izbiro, kakor je opravljanje dobrih ali slabih dejanj. Druga ni povezana z njegovo svobodno izbiro, in sicer stvari kot so nesreče in udarci usode. Tretja je povezana z njegovim svobodnim izborom pri vstopu, vendar nesvobodnim in neprostovoljnim izhodom iz situacije.

1) Prva situacija je povezana s človekovo svobodno izbiro. Sem spadajo vsa človekova dejanja, ne glede če gre za dobra dejanja ali grehe.

Pri človekovih dobrih dejanjih je potrebno naglasiti, da je za njihovo opravljanje potrebna potrpežljivost in upornost, saj je duša po svoji prirojeni naravi odbojna do večine oblik služenja.

Ko gre za molitev, duša že po svoji naravi k njej pristopa z manjšo ali večjo mero lenosti ter počasnosti, saj ji bolj godi počivanje in lenarjenje, še posebej če je srce robato, zasičeno z grehi, če je človek nagnjen k strastem in druženju z nemarno družbo. Malo verjetno je, da bi takšen človek, ob vseh teh in ostalih pomanjkljivostih, opravljal molitev, če pa jo že opravlja, jo opravlja zelo težko, odsotnih misli, nejevoljno in hitro, da jo čimprej opravi.

Ko gre za zekat, je duša po svoji naravi trda in skopuška. Enak primer je s hadžem in borbo na Allahovi poti. Tukaj človek potrebuje potrpežljivost v treh stvareh:

• Iskrena in čista namera ter izključitev motiva pretvarjanja ter želje po slavi, preden se pristopi h kateremu koli dejanju pobožnosti.

• Potrpežljivost v času opravljanja, pri čemer mora človek paziti, da česa ne izpusti, da ne pretirava, da mu misli ne tavajo, da je skrušenega srca in da se zaveda, da stoji pred svojim Gospodarjem.

• Potrpežljivost po opravljenem dejanju se tiče treh stvari:

Vzdržanje od česarkoli, kar bi lahko storjeno dejanje pokvarilo, kakor Vzvišeni pravi: "O, vi, ki verujete! Ne izničite svoje miloščine z očitki in povzročanjem škode." (Kur'an; 2:264)

Vzdržanje in čuvanje pred samoljubjem, ošabnostjo, domišljavostjo in ponašanjem s tem, kar je bilo storjeno, saj je to lahko bolj škodljivo od številnih drugih grehov, ki so na prvi pogled očitnejši.

Vzdržanje od tega, da se storjeno dobro dejanje iz tajnosti prenese v javnost, saj se človeku, ki naredi neko dobro dejanje v tajnosti, med seboj in Allahom, to dejanje vpiše v posebno tajno knjigo, takoj ko se o njem spregovori, pa je iz tajne knjige izbrisano in zapisano v drugi, javni knjigi. Torej človek po storjenem dobrem dejanju ne sme pomisliti, da je zaključeno in da mu ni potrebno več skrbeti o potrpežljivosti.

Kar se tiče potrpežljivosti in vzdržanja od grehov ter vseh oblik neposlušnosti Allahu je očitno, da pri tem najbolj pomaga prekinitev z dotedanjo prakso grešenja in prekinitev vezi ter druženja s tistimi, ki so nagnjeni k temu. Posebno pomembno je prekiniti z dotedanjimi slabimi navadami, saj imajo navade poseben vpliv na ugajanje strastem, ko pa se združijo strasti in slabe navade, to postaneta dve močni hudičevi vojski, tako da celo motiv vere v večini primerov ni dovolj močan, da ju obvlada.

2) Druga ni povezana s človekovo svobodno izbiro, niti človek nima načina, da se tem stvarem izogne. V to vrsto spadajo primeri, kakor so z usodo določene nesreče, zatem izguba (smrt) ljubljene osebe, kraja imetja, bolezen in podobno. Tudi te nesreče se delijo na dve vrsti, in sicer tiste, v katerih ne sodeluje človeška roka in na tiste, v katerih človeška roka sodeluje, kakor je vznemirjanje, žaljenje ali fizični napad s strani drugih oseb.

• Pri prvi vrsti človek lahko ravna na enega od sledečih štirih načinov:

Nemočno in prekrižanih rok ne storiti ničesar, tarnati, se pritoževati ali se jeziti. V to vrsto spadajo tisti, ki so na najnižji stopnji vere in razuma.

Potrpežljivo prenašati udarce usode.

Z zadovoljstvom prenašati udarce usode. Ta način prenašanja težav je boljši od predhodnega – potrpežljivega prenašanja. Sporno med islamskimi učenjaki je, če je ta način obvezen, za razliko od potrpežljivega prenašanja, ki je nedvomno obvezen.

S hvaležnostjo prenašati udarce usode, tj. prepričati samega sebe, da je nesreča blagodat, pa se zanjo zahvaljevati.

• Ob drugi vrsti težav, ki prihajajo od drugih oseb, človek lahko ravna na enega od sledečih štirih načinov:

Ravnodušno prenesti težavo in oprostiti tistemu, ki jo je povzročil.

Obvarovati srce pred željo po maščevanju in pred neprestanim spominjanjem na prizadejano razžalitev.

Dojeti to kot nekaj, kar je usojeno in da je človek, ki ti je storil krivico, čeprav je naredil napako, to naredil, ker je bilo tako določeno z usodo, ter da Tisti, ki določa usodo, ni nepravičen.

Do tistega, ki ti je storil krivico, ravnati širokosrčno in na njegovo krivičnost ter storjeno zlo vrniti z dobrodelnostjo. To je najboljši način, saj se v njem skrivajo koristi in dobrota, katero pozna samo Allah. Če človek ne zmore ravnati na takšen način, naj se vsaj ne zadovolji z nižjimi stopnjami.

3) V to vrsto spadajo situacije, v katere človek vstopi prostovoljno, torej s svojo voljo, vendar po vstopu nima svobodne volje niti načina, da iz tega izstopi. Takšen je primer z ljubeznijo, v katero se vstopa prostovoljno, izstopa pa samo s silo, zatem uživanje sredstev, ki povzročajo bolečine in tudi ko se njihovo uživanje konča, to ne pomeni prenehanja bolečin. Sem spada tudi opijanje z alkoholnimi pijačami in podobno. Tudi v vojno ljudje včasih vstopijo, ko si zaželijo, in sicer kot napadalci, vendar kasneje iz te iste vojne ne morejo izstopiti, ko hočejo, saj sovražnik morda ni pripravljen prenehati z bojevanjem.