Osman je bil izjemno priljubljen. Izhaja iz zelo plemenite družine. Veljal je za najboljšega in najbogatejšega trgovca. Vsi so ga cenili, ljubili in spoštovali. Ni se obnašal tako, kakor so se obnašali ošabni, ampak se je oddaljeval od njih in njihovih zabav. Ni se družil s pijanci, niti obiskoval takratnih svetišč in kipov. To pa ni nič nenavadnega, saj je bil človek drugačnega kova, ki je imel zdrav um. Kako je blestel, ko je uporabljal svojo bistrost pri odkrivanju resnice!? Ebu Bekr ga je seznanil z novim Razodetjem, katerega je Osman hitro sprejel. Svoje srce je odprl novemu Razodetju, Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem pa se je še bolj približal, ko ga je zaprosil za roko njegove hčerke Rukajje, ki je tako postala žena novega vernika. On je bil primeren zet Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem.
TUJINA IMA SVOJO BRIDKOST IN ŽALOST
Ugledneži med mnogobožci se niso pomirili s tem, kar je naredil Osman, saj je imel med njimi pomembno mesto. Zato so se do njega obnašali kot razjarjene zveri. Osmana in njegovo ženo so poskušali prizadeti na različne načine, z namenom da prizadenejo Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in Allahovo Razodetje. Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je poznal težo težave, v kateri se je znašel njegov zet in plemeniti prijatelj. Razumel je, da Osman preživlja težke čase, ker "faraoni" v Meki vodijo umazano vojno proti njemu. Zato mu je dovolil, da s skupino muhadžirjev naredi hidžro v Abesinijo (Etiopijo), saj je tam pri krščanskem kralju El-Nedžašiju vladala pravičnost in dobri medčloveški odnosi. Ne glede na težavnost in bridkost tujine je Osman s svojo ženo Rukajjo tam živel srečno. Vseeno so redno spremljali dogajanja v Meki in dogodke povezane z Allahovim Poslancem, sallallahu alejhi ve sellem.
DVA JUNAKA DVEH HIDŽER
Slišalo se je, da je Poslančev, sallallahu alejhi ve sellem stric Hamza sprejel islam, tako kot tudi Omar, s katerim je Allah okrepil Svojo vero. Muhadžirji, muslimani v Abesiniji, so bili zaradi teh novic presrečni, zato se je Osman s svojo ženo vrnil v Meko. Tudi onadva sta občutila bridkost in težave, katere so okusili vsi ostali muslimani v Meki. Vse to sta potrpežljivo prenašala, saj sta bila le dva od tistih, ki živijo življenja mučenikov in vse to potrpežljivo prenašajo za uspeh vere.
Potem pa je Allah muslimanom dovolil hidžro v Medino, kjer so bili ensariji (medinski muslimani), čast in poštenost. Osman in Rukajja sta bila med prvimi, ki sta pristala na to. Osman je svoje premoženje pustil v Meki. Daleč naokrog je bil znan po svojih karavanah in veletrgovini. Nikoli mu ni bilo žal svojega premoženja. Zanj zapuščanje premoženja in tega sveta ni bila nikakršna izguba.
Osman v novi islamski družbi ni želel biti v breme drugim. On je bil vernik, a vernik nikoli ne lenari. Ni si dovolil ponižujočega obnašanja in prošenja od drugih. Zato je s polnim elanom začel svoje nove dneve v Medini. Zavihal je rokave, se oprijel posla in se vrnil do svojega nekdanjega položaja uspešnega trgovca. To ni nič nenavadnega, saj je bil po celem Arabskem polotoku znan kot pošten in pravičen človek.
OSMAN ZUN-NURAJN
Bitka na Bedru je bila začetek velikega obračuna z mnogobožci. Osman je bil zelo žalosten, ker v tej bitki ni mogel sodelovati, saj je bila njegova žena Rukajja, Poslančeva sallallahu alejhi ve sellem hči, zelo bolna. Presrečen je bil, ko je slišal za zmago Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in muslimanov nad neverniki. Vendar njegova sreča ni trajala dolgo. Vsi so bili žalostni, ko je njegova žena Rukajja umrla. Kdo pa ne bi bil žalosten ob izgubi potrpežljive in verne žene?! Bila je junakinja dveh hidžer. Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem mu je hotel zmanjšati bolečino in žalost, zato mu je ponudil drugo hčer, Ummu Kulsum. Osman je sprejel to prelepo Poslančevo, sallallahu alejhi ve sellem darilo, tako da je njegovo hišo osvetlil še drugi sijaj. Zaradi poroke z drugo Poslančevo, sallallahu alejhi ve sellem hčerko so ga poimenovali Zun-Nurajn (Dvojnega sijaja).
SRAMEŽLJIVOST JE VEJA IMANA
Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem svojega prijatelja ni mogel gledati ranjenega in solznih oči, še posebej pa ne Osmana, človeka milostnega srca, vzvišenega duha in nežnih občutkov. Vedel je, da njegovi hčerki nista mogli imeti boljšega soproga od Osmana. Bil je človek vzornega vedenja, v čemer ga ni prehitel nihče od ashabov. Ali si ne bi želeli biti kakor Osman in imeti takšnih vrlin, še posebej sramežljivosti? Vsekakor je sramežljivost ena od vej imana in ima med ostalimi vrednotami zelo pomembno mesto. Vsak musliman mora biti sramežljiv in to je lepa vrlina, saj tistega, ki ni sramežljiv, nič ne zadržuje pred slabimi dejanji.
RESNIČNI PRIMER PLEMENITOSTI
Osman je skupaj s Poslancem, sallallahu alejhi ve sellem sodeloval v vseh borbah po bitki na Bedru. Lahko je ponosen na to, da ga je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem določil za pogajalca s Kurejši v Meki. Osman je vedel, kako se je potrebno pogajati, saj je bil moder in umirjen. Vendar so ga Kurejši v Meki zadržali in prekinili novice o njem, zato so Poslanec sallallahu alejhi ve sellem in ashabi mislili, da so ga ubili. Takrat je med ashabi prišlo do prisege er-ridvan. Osman preko ljubezni in spoštovanja v srcih vseh vernikov zaseda visoko mesto. Zaslužil si je, da bi vsi muslimani poiskali krivca za njegovo smrt. Vsi so bili pripravljeni žrtvovati svoje premoženje in kri, vendar se je Osman iz Meke vrnil živ in zdrav.
Življenje je teklo dalje, Osman pa je še naprej delal neverjetna dejanja darežljivosti in plemenitosti. Svet se je vse bolj spoznaval z njegovo dobrodelnostjo. Zato omenjamo tudi ta velik dogodek: Od nekega juda je kupil izvir vode, da bi ljudi rešil žeje, za kar mu je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem prinesel novico, da bo v Raju. Prav tako ne smemo pozabiti bitke na Tebuku. Osman je z orožjem in hrano opremil večji del muslimanske vojske.
Nekega leta je zavladalo pomanjkanje in lakota. Osman je prišel s svojimi karavanami polnimi hrane in jo razdelil med ljudi. Njegov edini cilj je bil doseganje Allahovega zadovoljstva in od nikogar ni iskal priznanja ali hvaležnosti.
OBDOBJE KALIFATA
Osman je imel pri Poslancu sallallahu alejhi ve sellem in Ebu Bekru pomembno mesto. Omar ga je vključil v šestčlansko skupino svetovalcev, katere je določil pred svojo smrtjo. Izbrali so ga za kalifa. Vedeli so, da je človek, ki mora biti na tem visokem in častnem položaju. Z zadovoljstvom je sprejel to veliko breme in odgovornost prevzel na najboljši način. Vsi muslimani so bili srečni zaradi izbire njega za kalifa. Njegovo obdobje je bil čas blagostanja. Širjenje islama in osvajanja so se nadaljevala tudi v njegovem času. Islam se je okrepil, islamska država pa je postala močnejša in večja. Tudi državna blagajna je bila polna. Vsa Slava in Hvala Allahu, Gospodarju svetov, ki mu je to omogočil.
KUR'AN
Osman je z bistrostjo vernika spoznal, da se bo Kur'an, katerega je Ebu Bekr zbral v eno knjigo, sčasoma morda izgubil, a Kur'an se mora varovati, da bi imeli verniki dostop do Allahovih besed, ki jih bodo vodile v njihovih življenjih. Ko je Osman opazil različnost recitiranja Kur'ana, je delal na izenačevanju. Dal je napisati več izvodov in jih razdelil na različna ozemlja in področja, ter odstranil vse izvode, ki niso bili v skladu s tem. Zaradi tega dejanja je pri muslimanih postal še priljubljenejši. Kur'an je ostal takšen do današnjega dne.
ČASTI, KI SE NE POZABLJAJO
Seznanjeni boste z nepozabnimi Osmanovimi dejanji. On je bil prvi kalif, ki je islamska osvajanja prenesel na morje. Od Osmana je njegov namestnik v Siriji, Muavija, iskal dovoljenje, da islam razširi na Ciper. Osman je predlog sprejel in opremil vojne ladje. Tako je z Allahovo pomočjo Ciper postal del islamske države. Velik del prebivalstva je sprejelo islam. To je bil tudi prvi korak muslimanov, da zaradi širjenja Allahovih besed in Njegove vere, zaplujejo po širnem morju. S tem se je uresničila Poslančeva, sallallahu alejhi ve sellem napoved, da bo prišlo do prekomorskih osvajanj. Ob obisku Cipra se spomnite, da so nanj prišli ashabi in spomnite se razlogov teh velikih osvajanj.
HUDIČ ŠE NI MRTEV
Hudič ni imel rad Osmana, kakor nima rad nobenega ashaba niti vernika. Hudič je pred tem zavedel Ebu Lu'lua, da je ubil pravičnega kalifa Omarja ibn El-Khattaba. Hudič je pripravil spletke, ki so Medino pretresle do temelja. Abdullah ibn Saba je začel s pozivanjem v upor proti Osmanu. Govoril je, da je Osman kalifat prevzel nepravično in da bi moral biti kalif Ali. Število pristašev brez razuma in daljnovidnosti se je povečalo in zaplavali so proti obali nepravičnosti. Osman je modro in brez sebičnosti umiril situacijo in muslimani so se izognili katastrofi, ki bi jih skoraj uničila.
UPOR
Uporniki so v nekaterih pokrajinah odpovedali poslušnost Osmanu. Polni besa so se napotili v Medino. Nekateri od ashabov, kot je bil Ali ibn Ebi Talib, so poskušali umiriti situacijo. Ali je poslal svoja dva sinova Hasana in Huseina, naj ščitita Osmana, čigar hiša je bila oblegana. To je bila grozna zadnja noč Osmanovega življenja. Brez sramu so obkolili njegovo hišo, preskakovali ograjo, on pa ni mogel storiti ničesar, da bi to preprečil. Prišli so žejni njegove krvi in ga napadli s svojim sabljami. S tem je bil narejen velik razdor in nemir, ki je naraščal iz dneva v dan. Osman je bil ubit. Ashabi so bili ob tem dejanju zelo žalostni. Medina, v kateri so grobovi Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, Ebu Bekra in Omarja, se je tresla od jeze in žalosti ob izgubi Osmana, ki je bil ubit s sabljami, medtem ko je v rokah držal Allahovo Knjigo.
To ni bil napad le na Osmana, ampak tudi na kalifat in celotno muslimansko skupnost. Tega ni storil le eden izdajalec, ampak vsi tisti, katerim je jeza uničila duše. Bili so lačni izdaje in vonja po krvi. Naj se Allah usmili Osmana, mučenika, tako kot se je usmilil Omarja. Naj bo Allah zadovoljen z Osmanom, tako kot je zadovoljen z njegovim predhodnikom.
Komentarji
Objavite komentar