Omar je otrok dveh častnih staršev plemenitega rodu iz družine Makhzum. Že od malih nog je izstopal med svojimi vrstniki. Oče mu je izkazoval posebno pozornost in ga podučil veščin junaštva, jahanja in vojskovanja. Bil je širokih ramen, mišičastih rok, še posebej pa se je izkazal v rokoborbi in viteštvu. Junaki so se ga izogibali. Naučil se je vseh veščin viteštva in bil po tem znan med mladimi in starimi v Meki. Allah Vzvišeni mu je poslal Svojega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, da zavrže vse grde običaje predislamskega obdobja. Do Omarja je prišla novica, ki ga je globoko pretresla. Bil je eden od tistih, ki so se čvrsto odločili, da bodo Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem odstranili. Znan je bil po neusmiljenosti in jezi.
Kljub Omarjevi silovitosti in jezi je Allah Vzvišeni zanj izbral drugo pot. Do njega in njegovih ušes je prišel glas resnice. To so bili ajeti, katere je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem recitiral svojemu narodu. Te besede so brez Omarjevega dovoljenja vstopile v njegovo srce in tako je gora postala pokorna ter ponižna. Omar se je iz mladeniča, ki je hotel ubiti Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem spremenil v človeka, ki je hotel ubiti tiste, ki Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem spravljajo na slab glas.
VERNIK JE VEDNO POGUMEN
Tako so se mnogobožci začeli bati, oziroma so začeli spoštovati muslimane. Številni ljudje so govorili o tem velikem dogodku. S svojimi očmi so videli Omarja kako klanja pred Kabo, a si nihče ni drznil izreči neprimernih besed, ali pa mu to preprečiti. Tisti, ki so naredili hidžro v Abesinijo, so bili presrečni, ko so slišali, da je Omar sprejel islam. Zato so iz Abesnije pohiteli nazaj v Meko, ne glede na pritiske in težave. Pripravljeni so bili še enkrat zapustiti svoje domove in v Jatribu osnovati državo časti, civilizacije in resnice. Omar se je odločil, da bo njegova selitev odkrita, kot je bil tudi njegov iman. Vedno je bil jasen in neustrašen. V Meki je pogumno izjavil: "Kdor želi, da ga objokuje mati in mu osirotijo otroci ali ovdovi žena, naj me počaka izza tiste doline."
HUDIČ MORA PO DRUGI POTI
Tako je ljubezen Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem do Omarja ibn El-Khattaba narasla. Allah je z njim učvrstil islam. Čvrstost njegovega imana je bila v življenju muslimanov jasna in karakteristična v obeh obdobjih - v času Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in po njegovi smrti. Omarju je bil dan prelep vzdevek El-Faruk, kar pomeni tisti, ki ločuje med resnico in lažjo. Omarjeva čast pa se je še bolj povečala, ko se je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem poročil z njegovo hčerko Hafso. Lepo je tudi izpostaviti, da je hudič bežal od Omarja.
Če je šel Omar po eni poti, je hudič izbral drugo, bežeč od srečanja z El-Farukom. To karakteristiko je izpostavil Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem.
Vse bitke, v katerih je El-Faruk sodeloval z Allahovim Poslancem, sallallahu alejhi ve sellem govorijo, da je bil in ostal isti junak. Njegovo prepričanje ga je še bolj učvrstilo in okrepilo. Za Omarja ni obstajala močnejša vez od islamske s čvrstim prepričanjem (akida). Tudi verzi z neba so potrdili pravilnost njegovega predloga v zvezi z ujetniki po bitki na Bedru in zato je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem njegovemu mnenju dajal posebno pozornost.
TUDI OMAR JOKA
Na veličino Omarjeve občutljivosti nas spominja dogodek, ko je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem zbolel. Omar ni mogel ne piti ne jesti. Ko je izvedel za smrt Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem, je izvlekel svojo sabljo in zagrozil, da bo ubil vsakogar, ki bi govoril o smrti. Ebu Bekr ga je umiril in mu razložil resnico, ki jih je prizadela. Zajokal je in imel je pravico zajokati, kajti nesreča je bila velika in žalost ogromna. Vendar ga jok ni odvrnil od tega, da je skupaj z Ebu Bekrom odhitel k ensarijem (medinskim muslimanom) in z njimi sta prekinila nesoglasja o tem, koga bodo določili za voditelja po smrti Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem. Omar je dal prvi prisego Ebu Bekru. On je dobro vedel, kdo je Ebu Bekr. Ebu Bekr je bil prvi, ki je razmišljal in odločil, naj ga nasledi Omar. On je dobro vedel, kdo je Omar.
Z IMANOM SE URESNIČUJEJO ČUDEŽI
Pravičen vladar razume težo zaupane naloge. Bil je milosten in pravičen, kakor je bil pred njim tudi Ebu Bekr. Od ljudi je zahteval, naj ga popravijo ob napakah, če je potrebno tudi s sabljo. Hitro je nadaljeval osvajanja, katera je začel Ebu Bekr. Sama osvoboditev Jeruzalema je bila dovolj, da se je proslavil. Držal je ključe Jeruzalema, vendar skromno, modro in milostno. Želel je biti na čelu svoje največje vojske za osvojitev Iraka, z željo po džihadu noseč Muhammedovo, sallallahu alejhi ve sellem zastavo. Z njegovimi rokami je bil uresničen Poslančev, sallallahu alejhi ve sellem čudež, ko je napovedal, da bo Suraka ibn Malik oblekel nakit perzijskega vladarja.
S PRAVIČNOSTJO VLADA MIR
Neke noči je Omar obhodil mesto in v okolici slišal jokanje in stokanje otrok. Ko se je približal, je videl žensko in okrog nje majhne otroke, pred njimi pa lonec, v katerem je vrela voda. Svoje lačne otroke je hotela prevarati, da nekaj kuha in da bi tako zaspali. Omar je pohitel v državno skladišče in ji prinesel hrane za cel mesec. Skuhal jim je hrano, ob tem pa sploh niso vedeli, kdo jim je naredil to dobro delo. Njegova odločitev in stališče do Kopta nam priča o njegovi časti in ostaja nepozaben primer njegove pravičnosti, ko je presodil v korist Kopta.
Ko je k Omarju prišel sel iz Perzije je ob pogledu nanj ostal brez besed. Videl ga je, kako brez strahu spi na obrobju Medine, naslonjen na blazino, katero je pogosto nosil s seboj. Sel je dojel, da je pravičnost temelj varnosti in miru. Strah je tam, kjer se gradijo palače in trdnjave nepravičnih vladarjev. Ta tujec je zavpil: "Pravično si delal, pa sta zavladala varnost in mir. Tako sedaj lahko spiš brez skrbi in strahu."
S PRAVIČNOSTJO SE DOSEŽE POSLUŠNOST IN SPOŠTOVANJE
V drugih državah je naraslo spoštovanje do Omarja. Bali so se ga kralji, princi in vladarji, ter celo njegovi namestniki, katere je izbral in so mu bili poslušni. Znal jih je popraviti, ukoriti in prestrašiti. Neprestano jim je svetoval, boječ se njihovih napak ali nasprotovanja pravičnosti. Pomislite na Omarja, ki je vladal polovici sveta, kako ni mogel spati, ko bi slišal za najmanjšo krivico, pa tudi za ovco z zlomljeno nogo, nekje daleč na obali Evfrata! Takšne občutljivosti ne premore nekdo z nepopolnim imanom. Kaj pravite o velikem vladarju, ki vlada polovici sveta, vendar se boji Pekla in zato noče izgovoriti niti ene besede krivice? Omar je pogosto rekel: "Želel bi si, da Omarjeva mati ni rodila Omarja." To je govoril, ko je razmišljal o ogromni odgovornosti, katere ne bi prenesla niti gorovja niti nebesa.
SOVRAŠTVO SE NE MORE SKRITI
Nobeno obdobje ne more miniti brez tistih, ki ne marajo pravičnosti, čeprav jo poznajo. Na primer človek z imenom Piruz (ar. Firuz), katerega vzdevek je bil Ebu Lu'lu. Po veri je bil častilec ognja (medžusij). Na nepravičen način je hotel imeti prav. Ko je bil nekoč na Omarjevem sodišču, je Omar presodil v njegovo škodo. Ebu Lu'lu je v duši skrival zlo, pa ga je hudič nagovoril, naj ubije Omarja. Kot izkušen človek je Omar v očeh tega nevernika začutil nekaj čudnega, kot bi mu tihoma grozil. Iz njegovih besed je prepoznal sovraštvo in maščevanje. Kako neumni so tisti, ki hočejo imeti prav, čeprav dobro vedo, da je pravica na drugi strani. Hudič takšne zapelje v odvratna dejanja. Ebu Lu'lu je izdelal bodalo z dvema ostrinama. Skril ga je pod svoje oblačilo in odšel v mošejo. Namenil se je ubiti človeka, ki ni presodil v njegovo korist. Ko je Omar prišel, mu je bodalo zaril v hrbet, kakor to počno strahopetci.
NASLEDNIK SAMO NA PRAVIČEN NAČIN
Omar je za kalifat izbral šesterico. To je bila šesterica velikih vernikov, ki so dragi Allahu in Njegovemu Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem in katerim je obljubljen Raj. Ta šesterica so: Osman, Ali, Talha, Zubejr, Sa'd in Ibn Avf. Omar je od njih zahteval, naj izberejo enega izmed sebe. Za naslednika ni postavil svojega sina Abdullaha, čeprav je bil ugleden. Za Omarja je bilo dovolj, da je samo en človek iz njegove družine vladar in kalif, saj je naloga zelo težka. Kako pravičen je bil Omar vse do zadnjih trenutkov svojega življenja priča dejstvo, da bi za svojega naslednika lahko postavil sina Abdullaha. Vendar ga ni. To je bil Omar ibn El-Khattab.
PRVI ŠEHID MED KALIFI
Omar je bil prvi mučenik med muslimanskimi vladarji. Ubit je bil v javnosti, vendar ne ponižno. V času njegovega življenja je bil zgrajen svet pravičnosti in ljudje se ga po dobrem spominjajo tudi po njegovi smrti. Spomnite se nanj kadarkoli pogledate na hidžretski koledar. Omar je temu koledarju udaril temelje. Začetni dan koledarja je označeval mejo med dvema obdobjema, ki sta se pomembno razlikovala.
Umrl je s čisto vestjo in zadovoljen s storjenim. Po njegovi smrti se je sestalo posvetovalno telo, da bi odločno in s polnim prepričanjem nadaljevali njegovo pot. Naj se Allah usmili El-Faruka in naj je z njim zadovoljen.
Komentarji
Objavite komentar