Vendar so se v meni vedno dvigali grozni dvomi, če imajo prepričanja človeškega razuma, ki se je razvil iz razuma nižjih živali, sploh kakšno vrednost, ali če so sploh zaupanja vredna. Ali bi nekdo lahko zaupal prepričanjem razuma opice, če v takšnem razumu sploh obstajajo prepričanja? (Pismo Charlesa Darwina Williamu Grahamu; 3. julij 1881)
To je odlomek iz pisma, ki ga je leta 1881 napisal Charles Darwin. Mučila ga je ideja zaupanja človeškemu razumu. Kajti, če smo se razvili iz nižjih življenjskih oblik, oziroma če smo lahko zreducirani na slučajne, iracionalne fizične procese, kako bi naš razum lahko sploh bil racionalen?
Vprašanja kakor: "Ali lahko zaupamo našemu razumu? Ali s sklepanjem lahko pridemo do resnice? Zakaj in kako smo pridobili sposobnost razumevanja vesolja?" so skozi stoletja privlačila misli velikih mislecev. Naš razum je resnično očarljiv; imamo mentalne zmožnosti, ki zasenčijo vsa ostala bitja in zdi se, da imamo kognitivne (miselne) sposobnosti, ki prekašajo zahteve naravne selekcije.
Naravna selekcija se ne ukvarja z resnično vrednostjo, temveč toliko bolj z vrednostjo preživetja. Tako resnična kot tudi lažna verovanja lahko v enaki meri pripeljejo do preživetja. Vzemimo naslednjo analogijo: od Janeza in Marka se zahteva, naj z zavezanimi očmi stečeta preko prometne avtoceste. Janezove kognitivne sposobnosti delujejo perfektno; ko se to zahteva od njega, pride do zaključka, da bi bilo zelo nevarno in zavrne ponudbo. Na drugi strani so Markove kognitivne sposobnosti oslabljene, kar v njem povzroči mišljenje, da ni prometa. Istočasno ima pri sebi verovanje, da je nekdo na tla prilepil njegove noge, zaradi česar ne more steči preko ceste. Ta enostaven primer ilustrira, da preživetje ni odvisno od resnice.
Čudovit ni edinole naš razum, prav tako živimo v racionalnem vesolju.
Ponovno, če bi bilo vse enostaven stranski produkt iracionalnih, slepih in slučajnih fizičnih procesov, kako smo potem pristali v racionalnem vesolju? Vesolju, ki je vodeno po posebnih zakonih, ki so matematično razumljivi. Mnogi so bili očarani z racionalno naravo in redom v vesolju; to je povzeto v izjavi Einsteina, ko je rekel: ''Kar je nerazumljivo pri vesolju je, da je povsem razumljivo.'' (Giorgio de Santillana, Hertha von Dechend; Hamlet's Mill: An Essay on Myth and the Frame of Time; revija Godine, Boston, 1977) Živimo v urejenem in racionalnem vesolju! Red ne pride iz nereda; ne moremo pričakovati, da bi črke, naključno vržene v zrak, na zemlji pristale v smiselnih kratkih stavkih. Racionalnost ne pride iz iracionalnosti; verjeti v takšno stvar bi bil absurd. Bilo bi enako kot trditi, da nekaj lahko nastane iz ničesar.
Kot rasa smo ljudje napredovali v skokih in omejitvah znanosti, vendar sta dva temeljna pogoja za znanost – racionalno razmišljanje in racionalno vesolje – ostala nerazložljiva. Obstoj enega brez drugega bi znanost naredila za neobstoječo. Zato da znanost postane mogoča, morata na komplementaren način oba delovati skupaj. Analogija, ki nam najprej pride na misel, je ključavnica in ključ. Racionalno razmišljanje je ključ, ki ima potencial, da odklene racionalno vesolje.
Tukaj se za ateizem pojavi naslednji problem. Kako imamo razum, ki lahko razume red in racionalnost vesolja? Ključi ključavnic ne odklepajo naključno, narejeni so, da se prilegajo. Tako ima obstoj Boga smisel. Če racionalnost ne more priti iz iracionalnega, in ker ne moremo zaupati svojemu razumu, če je le rezultat slepih, iracionalnih sil, kaj potem bolje razloži dejstvo, da zaupamo svojemu razumu in da racionalnost lahko pride samo iz racionalnosti? Vsevedno in Najmodrejše Bitje (Bog), ki je ustvarilo vesolje s sposobnostjo, da imajo čuteča bitja racionalne zmožnosti, je najboljše pojasnilo za to.
V Kur'anu Bog človeštvo redko zapleta v poskus dokazovanja Njegovega obstoja. Namesto tega nas od Njegovega obstoja, ki je samo po sebi jasna resničnost, vodi v Njegovo čaščenje. Eden od načinov, kako Bog to počne je, da nas usmerja k Svojim stvaritvam; spodbuja nas, naj pogledamo v stvarjenje, kjer ležijo Njegova znamenja. Preko razmišljanja in premišljevanja o teh znamenjih, lahko cenimo Njegovo veličanstvo in moč ustvarjanja, ki nas naravno vodi v spoznanje in priznanje, da si samo On zasluži biti čaščen.
Bog v Kur'anu pravi:
Resnično! V stvarstvu nebes in Zemlje in v menjavi noči in dneva so znamenja za ljudi, ki razumejo. (Kur'an; 3:190)
Iz tega lahko izvlečemo prelep zaključek. Bog nam je podaril racionalen razum in racionalno vesolje, da bi lahko razmišljali o tem stvarjenju in preko tega izpolnili naš smisel, ki je čaščenje Boga, Tistega, ki nas je ustvaril in nam vse podaril. Zares si Tisti, ki je ustvaril vse in nam vse podaril, zasluži biti čaščen.
Komentarji
Objavite komentar