Revolucija Murabitunov (Almoravidov) je bilo eno od večjih množičnih gibanj v islamski zgodovini. To gibanje je nastalo v naročju Afrike, zajelo dve celini in odigralo odločilno vlogo v zgodovini Afrike in Španije. Na začetku enajstega stoletja je v Magribu vladal nemir. Regija si še ni povsem opomogla po opustošenju, katerega so v prejšnjem stoletju prinesli Fatimidi iz Egipta. Večina Arabcev in Berberov je popustila fatimidski vladavini, vendar je nikoli ni povsem sprejela. Ekstremni haridžiti so v južni Alžiriji ustanovili kraljestvo in naredili pomenljive korake pri spreobračanju velikega števila ljudi v njihov pogled. Fatimidi in haridžiti so prinesli impulz spremembe, zato je večinski sunitski del reagiral. Tako je bila revolucija Murabitunov množičen izraz želje po reformiranju in ponovni vzpostavitvi islama nad vizijami haridžitov in Fatimidov.
Regija Mavretanije, naseljena s pripadniki plemena Sanhadža, je bila zibelka revolucije Murabitunov. Leta 1035 je voditelj Sanhadžev Jahja ibn Ibrahim opravil hadž. Na povratku iz Meke se je ustavil na univerzi v Kairouanu, oporišču malikijske pravne šole. Jahja ibn Ibrahim je Ebu Imrana El-Fasija prosil, naj v Mavretanijo pošlje enega od svojih študentov. Ebu Imran je izbral Abdullaha ibn Jasina, enega od njegovih bivših učencev. Na njuni poti skozi južno Alžirijo je karavana potovala po področjih, kjer je bil prisoten močen vpliv haridžitov.
Abdullah ibn Jasin se je globoko prizadet odločil, da bo svoj trud vložil v preporod ortodoksnega islama v zahodni Afriki. Po Magribu se je širilo nezadovoljstvo in Murabituni so naglo utrdili svojo moč v regiji. Do leta 1051 je bilo celotno območje zahodno od Kairouana pod njihovim vplivom. Iz administrativnih razlogov je Abdullah ibn Jasin obdržal nadzor nad južnimi področji, ki so vključevali Senegal, Mavretanijo in jug Maroka, nadzor nad severnim območjem okrog Sredozemskega morja pa je prevzel Jusuf ibn Tašfin. Medtem ko je v Severni Afriki potekalo politično združevanje, se je v Andaluziji moč muslimanov naglo drobila. Minilo je več kot tristo let, odkar je Tarik ibn Zijad s svojimi četami pristal na drugi strani Gibraltarja in jim ukazal, naj z namenom širjenja tevhida krenejo naprej.
Vera, ki je Tarika pognala v Evropo, je do leta 1051 izginila in dala mesto politiki ter oportunizmu. Umajjadski kalifat v Cordobi je leta 1031 razpadel, na njegovem mestu pa so nastale nepomembne oblasti, ki so se medsebojno prerivale za ugled in moč. Kohezija, ki je bila zgrajena z vero, se je umaknila oportunizmu temelječemu na plemenski in družinski lojalnosti. Vendar pleme in družina ne zmoreta nadomestiti superiorne vere temelječe na tevhidu. Tako je Andaluzija postala kakor počeno steklo, ki je čakalo, da se raztrešči.
Medtem je v Evropi papež Urban II. razglasil križarski pohod za osvojitev Jeruzalema (1095). Sprva je bil sunek križarjev usmerjen predvsem proti Siciliji, Severni Afriki in Španiji. Razpad kalifata v Cordobi in istočasno nazadovanje Fatimidov v Egiptu, je bilo za evropske sile povabilo, da napnejo svoje mišice. Roger II. je zavzel Sicilijo in v Sredozemlju zagotovil bazo za napad na Palestino. Leta 1060 so križarji oplenili obalo Severne Afrike, ampak je zaradi upornosti Murabitunov niso mogli obdržati. Vendar so bili to samo obrobni dogodki. Prvi resnejši napadi križarjev so potekali na španskih tleh več kot petdeset let preden se je žarišče preneslo v Palestino, Sirijo in mesto Jeruzalem.
Vitezi iz Francije so se zlivali v Španijo in se v borbi proti muslimanom pridruževali lokalnim križarjem. Leta 1026 je Sančo zavzel Kastiljo in jo razglasil za prestolnico svojega kraljestva. Njegov sin Ferdinand I. je leta 1037 zavzel Leon. Do leta 1063 je pokoril večino področij severno od reke Duero v loku od Lizbone preko Madrida vse do Barcelone na Sredozemski obali. Do leta 1065, ko je Ferdinand umrl, je muslimanske oblasti Zaragoze, Toleda, Seville in Badajoza prisilil v plačevanje tributa. Vendar je bil to šele začetek. Med vladavino njegovega sina Alfonsa VI. so kristjani naredili še večja napredovanja. Leta 1085 je Alfonso VI. zavzel mesto Toledo. Ogromne knjižnice in izobraževalni centri so padli v krščanske roke.
Intelektualni stimulans iz Toleda je bil prvi v seriji, ki je srednjeveško Evropo osvobodil iz njenega mračnega obdobja. Padec Toleda je sprožil verižno reakcijo. Evropa je bila navdušena. Preko celotne Andaluzije se je sprožil alarm. Vendar so malenkostna rivalstva med oblastmi onemogočila skupen odpor proti krščanskemu napadu. Medtem je revolucija Murabitunov prekrila Severno Afriko in trkala na vrata Andaluzije. Čistoča vere, ki je odlikovala Murabitune, je trčila ob korupcijo muslimanov na polotoku. Prebivalstvo Andaluzije je trpelo pod krutimi davki, katere so jim emirji nalagali zaradi financiranja svojih ekstravagantnih in potratnih dvorov, ter zaradi plačevanja letnih tributov krščanskim roparjem. Učenjaki so spoznali, da ščit proti križarjem lahko zagotovi edinole vera. Zbrali so se v Sevilli in od emirjev zahtevali, naj Murabitune prosijo za pomoč. Leta 1086, eno leto po padcu Toleda, so emirji Seville, Granade in Badajoza k Jusufu ibn Tašfinu poslali odposlanca in ga prosili, naj posreduje.
Jusuf ibn Tašfin, voditelj severnega krila Murabitunov, se je dobro zavedal razkola med vladarji Andaluzije in je na začetku okleval glede vstopa v spopad. Vendar so ga ganile neprestane prošnje učenjakov. Leta 1086 je z vojsko osemdeset tisočih mož prečkal ožino.
Njegove sanhadža, berberske in afriške čete so bile po nedavnih kampanjah dobro pripravljene in izurjene, ter navdihnjene z vero. Ibn Khaldun poroča, da so Murabituni sledili strategijam, katere je Poslanec sallallahu alejhi ve sellem učil v bitki na Bedru. Borili so se za vero in iz bitke niso izstopili, dokler niso dosegli zmage. Murabitunom so se pridružile vojske Seville, Granade in Badajoza, kar je muslimansko vojsko povečalo na stopetdeset tisoč mož.
V tem času je Alfonso VI. s križarskimi vitezi napadal Zaragozo na severu. Ob novicah o prihodu Murabitunov se je obrnil in dve vojski sta se srečali blizu Badajoza ter spopadli v bitki Zallaka oziroma Sagrajas. Do tega trenutka so evropski vitezi uživali prednost težke oborožitve. Vendar je Jusuf ibn Tašfin s seboj pripeljal turške lokostrelce s svojimi močnimi kozaškimi loki in afriške vojake s ščiti iz ustrojene kože podvodnih konjev ter dolgimi železnimi sulicami. Križarji so doživeli uničujoč poraz. Ranjen je bil tudi Alfonso VI., vendar mu je s svojimi telesnimi stražarji uspelo pobegniti. Po zmagi so se emirji prepirali o delitvi plena. Zgrožen nad tem se je Jusuf ibn Tašfin umaknil v Maroko.
Alfonso VI. se je za pomoč obrnil na krščansko Evropo in v enem letu je spet pobesnel. Njegov sposobni general El-Cid, Rodrigo Diaz de Vivar, je držal Valencio. Jusuf ibn Tašfin je leta 1089 drugič prišel v Andaluzijo. Emirji Seville, Granade, Malage, Almerie, Murcie in Badajoza so obljubili podporo. Vojski sta se oblikovali. El-Cid se je pridružil Alfonsu VI. in napredoval proti taboru Murabitunov. Tik pred spopadom je med emirji zopet nastal prepir.
Jusuf ibn Tašfin ni imel interesa, da bi se s križarji soočil z razdeljenim taborom, zato se je umaknil v Afriko. Odločil se je, da odstavi emirje in Andaluzijo priključi Murabitunom.
Leta 1090 je Jusuf ibn Tašfin na polotok prišel še tretjič. Njegovo prvo dejanje je bila odstavitev emirjev Granade in Malage, ki sta ga zapustila v trenutkih pred bitko. Murabituni so osvojili polotok, na severu vse do Toleda, na vzhodu pa vse do Barcelone. Alfonso VI. in njegovi križarji so doživljali poraz za porazom. Vendar je El-Cid iz Valencie še naprej zadrževal Jusufa ibn Tašfina in blokiral večje napredovanje ob Sredozemski obali. Jusuf ibn Tašfin je umrl leta 1106, Alfonso VI. pa leta 1109. Konfrontacija Jusufa ibn Tašfina in Alfonsa VI. se je dogajala v času, ko je v Palestini divjala prva križarska vojna, ki se je leta 1099 končala s padcem Jeruzalema.
Murabituni so Iberski polotok obdržali za več kot sto let in križarje uspešno pregnali nazaj preko Pirinejev v Francijo. Če ne bi bilo Murabitunov, zakritih bojevnikov iz trebuha Afrike, bi križarji zlahka lahko prizadejali še več škode muslimanom vzhodnega Sredozemlja, Sirije, Egipta in Palestine. Jusuf ibn Tašfin, eden od arhitektov revolucije Murabitunov, je znan kot ključna oseba pri obrambi muslimanov proti španskim križarjem.
Komentarji
Objavite komentar