Ustavimo se pri naslednjem verzu in za trenutek razmislimo o njem:
In On je Tisti, ki spušča dež, potem ko so obupavali, in razprostira Svojo milost. In On je El- Velij (tj. Zaščitnik), El-Hamid (tj. Hvaljeni). (Kur'an; 42:28)
Pri tem se nam zlahka porodijo misli o ljudeh, ki so bili zaradi hude suše zaskrbljeni za svoje družine, živino in polja. Nenadoma jih je presenetil dež, ki je kot znak Allahove milosti v obilju padal z neba, tako da je zemlja skupaj s temi življenji ponovno oživela; in kako lepo se verz zaključi z Allahovima imenoma El-Velij (tj. Zaščitnik), El-Hamid (tj. Hvaljeni), saj je On edini Zaščitnik Svojih sužnjev in Sam poskrbi za njihove zadeve. Zaradi tega si samo On zasluži hvalo.
Vsak zaščitnik poleg Njega pozablja, dela napake ali pa je nepazljiv ... Kar se tiče El-Velija, El-Hamida – moj Gospodar ne pozablja in ne dela napak. Slavljen naj je On, On se ne utrudi in ne spi. On je Živi, Vzdrževalec. Zato Ga bo našel vsak, ki Ga vzame za zaščitnika, brez dvoma najboljšega Zaščitnika. Kadarkoli in kjerkoli, tudi na najneugodnejših mestih in v najtežavnejših trenutkih, nad Svojimi zavezniki razprostira Svojo milost.
Na tem mestu se lahko vrnemo na primere številnih dobrih ljudi v zgodovini. Spomnimo se Allahovega prijatelja Abrahama, ko ga je njegov narod obkolil z vseh strani in ga obtožil, da je razbil njihove idole. Odgovoril jim je z odločnostjo tistega, ki od svojega Gospodarja in Zaščitnika pričakuje najboljše:
Ali razpravljate z menoj o Allahu, a On me je usmeril? In ne bojim se tega, kar Mu pridružujete, razen kar želi moj Gospodar. Moj Gospodar zajema vse stvari z znanjem. Pa, mar ne boste pozorni? In kako naj se bojim tega, kar pridružujete (Allahu), ko pa se vi ne bojite, ker ste pridružili Allahu, za kar vam on ni razodel nobenega dokaza. Pa katera od dveh skupin ima večjo pravico do varnosti? Ko bi le vedeli. (Kur'an; 6:80-81)
Katera od dveh skupin si bolj zasluži varnost in lepih misli o svojem zaščitniku? Tista, katere zaščitnik nadzira nebesa in Zemljo, ali tista, katere zaščitniki razpravljajo, so razdeljeni in ne morejo škoditi ne koristiti, niti sebi niti drugim? Odgovor prihaja jasno in glasno:
Tisti, ki verujejo in svojega verovanja ne mešajo z zulmom, za njih je varnost in oni so usmerjeni. (Kur'an; 6:82)
Pomislimo na njegovo odločno srce in zaupanje v svojega Zaščitnika, ko so ga vrgli v ogenj, on pa ni naredil ničesar, razen da je rekel: "Allah nam je zadosti in On je najboljši Zaščitnik." (to je del hadisa, katerega je prenesel Ibn Abbas, zabeležila pa sta ga El-Buhari in En-Nesa'i)
Spomnimo se Noeta iz daljne preteklosti, ko se je sam zoperstavil svojemu narodu. Kdor globoko razmisli o njegovih besedah, spozna moč njegovega zaupanja v svojega Zaščitnika in dobrih pričakovanj glede Njegove pomoči:
In recitiraj jim novico o Noetu, ko je rekel svojemu narodu: "O, moj narod! Če vam je težak moj ostanek in moje opominjanje z Allahovimi verzi – a jaz se zanašam na Allaha – pa pripravite načrt s svojimi partnerji. Potem ne imejte sumničenja v svoj načrt. Potem ga izvršite nad mano in ga ne odlagajte." (Kur'an; 10:71)
Za njim se je Hud soočil z najmočnejšimi tirani na Zemlji, katere je Allah opisal kot ljudi, ki posedujejo moč. Postavil se je pred njih in jim drzno rekel:
Zares kličem Allaha za pričo in vi ste priče, da sem nedolžen od tega, kar Mu pridružujete. Pa spletkarite proti meni vsi skupaj in ne odlagajte. Zares, jaz se zanašam na Allaha, mojega Gospodarja in vašega Gospodarja. Ni živega bitja, razen da ga On drži za čelo. Zares je moj Gospodar na Ravni Poti. (Kur'an; 11:54-56)
Spomnimo se dostojanstvene skupine mladeničev, ki so od svojega Zaščitnika pričakovali najboljše in se zoperstavili tistim, ki so jim bili blizu in daleč, zato da bi bil On zadovoljen z njimi. Zapustili so svoje najbližje, da bi pobegnili k svojemu Zaščitniku in stran od politeizma ter greha; zato da bi bil On zadovoljen z njimi, so svoja udobna življenja zamenjali za majhno votlino. Allah jim jo je razširil iz Svoje milosti, katero je zlil nad njih:
Pa se umaknite v votlino. Vaš Gospodar vam bo razširil od Svoje milosti in vam olajšal vašo zadevo. (Kur'an; 18:16)
Pojdimo nazaj na prvi verz in se spomnimo, kako je Allah razprostrl Svojo milost nad Svoje sužnje, ko je nanje spustil dež, potem ko so že izgubljali upanje; in kako je Svojo milost spustil tudi na mladeniče v majhni in temni votlini.
Tako El-Velij, El-Hamid ravna s svojimi zavezniki, ki imajo največje zaupanje v Njega in najboljša pričakovanja od Njega, ter nimajo nobenih slabih misli o Njem in verujejo v Njegove obljube.
Podobno je Allah v hadisu kudsi, katerega sta zabeležila El-Buhari in Muslim, rekel: "Jaz sem kakor Moj suženj misli o Meni." Ibn Hadžer je rekel: "Kar pomeni, Jaz lahko naredim karkoli pričakuje, da bom naredil." (Fethul-bari; 17/397)
En-Nevevi je rekel: "Učenjaki so rekli, da je pričakovanje najboljšega od Allaha, pričakovanje, da se ga bo usmilil in ga osvobodil težav." (Šerh Sahih Muslim; 14/210)
En-Nevevi je rekel tudi: "El-Kadi Ijad je rekel, da pomeni, da mu bo odpustil, če to išče, da bo sprejel njegovo kesanje, če se pokesa, da mu bo odgovoril, če moli in da ga bo oskrbel, če za nekaj prosi. Prav tako je rečeno, da se nanaša na upanje in hrepenenje po olajšanju, in to je pravilnejše." (Šerh Sahih Muslim; 14/2)
Ibn El-Kajjim je rekel: "Večina ljudi – v bistvu vsi, razen katere je Allah obvaroval – domnevajo drugo od resnice in domnevajo najhujše. Večina ljudi verjame, da so prikrajšani za svoje pravice, da imajo smolo, da si zaslužijo več kot jim je Allah dal in to je kakor bi govorili: 'Moj Gospodar me je oškodoval in prikrajšal tega, kar si zaslužim,' in njegova duša je priča temu, medtem ko njegov jezik zanika in se tega brani odkrito izreči. In kdor se zakoplje v svojo dušo, ter spozna njene vhode in izhode, bo v njej to videl, kakor ogenj v sproženi eksploziji ... In če se zakoplješ v kateregakoli dušo boš videl, da obtožuje usodo in bi rajši videl, da bi se mu zgodilo kaj drugega, kar se mu dejansko je, in da bi morale biti tiste stvari tako ali drugače ... Zato se zakoplji v samega sebe: Ali si obvarovan tega? Če si odrešen tega, si bil obvarovan pred nečem ogromnim. Drugače ne vidim, da si bil odrešen." (Zadul-me'ad; 3/235)
Prav tako je rekel: "Bolj kot boš imel dobra pričakovanja od svojega Gospodarja in (več kot boš imel) upanja v Njega, bolj se boš zanašal Nanj in Mu zaupal. Zato so nekateri resnično zanašanje in zaupanje razložili tako, da imaš dobra pričakovanja od Allaha. V realnosti dobra pričakovanja od Njega vodijo v zanašanje in zaupanje v Njega, saj je malo verjetno, da nekdo lahko zaupa nekomu, od katerega ima slaba pričakovanja, ali (v katerega) nima upanja. In Allah najbolje ve." (Tahzib madaridž es-salikin; str. 240)
Rekel je tudi: "Kdor upa v Allaha, bi moral biti vedno optimističen, oprezen in poln upanja na Allahove blagodati, pričakujoč najboljše od Njega." (Tahzib madaridž es-salikin; str. 300)
Sejjid Kutb je rekel: "Kar se tiče vernikov, čigar srca so vezana za Allaha, čigar duše so blizu Njega, kateri doživljajo Njegove neprestane blagodati – oni ne izgubljajo upanja v Allahovo milost, četudi so z vseh strani obkoljeni z nesrečami in težkimi nadlogami. Vernik je v milosti sence njegove vere, zadovoljstvu njegove povezanosti s svojim Gospodarjem in spokojnosti njegovega zaupanja v svojega Zaščitnika, tudi ko je v bolečinah zaradi nadlog in nesreč."
Prav tako je rekel: "Verujoče srce o svojem Gospodarju misli najboljše in od Njega vedno pričakuje najboljše. Od Njega pričakuje dobro v času lagodja in v času težav; in verjame, da mu Allah v vsaki situaciji hoče dobro. Skrivnost tega je, da je srce povezano z Allahom in tok dobrega od Allaha ni nikoli prekinjen. Torej, kadar je srce povezano z Njim, se dotakne te temeljne realnosti in jo izkusi na direkten ter sladek način." (Fi zilal el-Kur'an; 6/3219)
Torej, kdor od svojega Zaščitnika pričakuje nekaj slabega, ta bo zaskrbljen in zapuščen. In kdor od svojega Zaščitnika pričakuje najboljše in ve da je On najboljši Zaščitnik, potem bo On za njega zadosti:
In kdor se zanese na Allaha, njemu bo On zadosti. (Kur'an; 65:3)
Dokler so tvoja pričakovanja od Allaha dobra, upanje na Allaha veliko, ter zanašanje in zaupanje v Njega iskreno, ti bo Allah vedno pomagal. Zato je Khatidža Allahovemu Poslancu, sallallahu alejhi ve sellem, ko se je po prvem srečanju z angelom prestrašen vrnil iz votline Hira, rekla: "Pri Allahu, Allah te nikoli ne bo zapustil. Ti vzdržuješ sorodstvene vezi, skrbiš za siromašne, počastiš gosta in pomagaš potrebnim." Tako je zaradi dobrega pričakovanja od Allaha prisegla, da ga Allah nikoli ne bo zapustil. In Allah je ta koncept potrdil v Svoji Knjigi:
Zares nihče ne izgubi upanja v Allahovo milost, razen narod nevernikov. (Kur'an; 12:87)
Torej naloga vernika je, da se osvobodi načinov nevernikov in od Allaha pričakuje najboljše glede zadev tega življenja, kot tudi naslednjega.
Reci: "O, Moji sužnji! Tisti, ki so se ogrešili proti sebi. Ne izgubite upanja v Allahovo milost. Zares Allah odpušča vse grehe. Zares, On je El-Gafur (tj. Tisti, ki odpušča), Er-Rahim (tj. Najbolj Usmiljeni)." (Kur'an; 39:53)
Kako dobra novica za oči monoteistov in srca vernikov, ki pričakujejo najboljše od svojega Gospodarja in Zaščitnika, so iskreni v upanju na Njega in so odstranili plašč obupa ter slabih pričakovanj od Tistega, za Katerega noben greh ni prevelik pri odpuščanju in Kateri ni skop s Svojo milostjo do Svojih sužnjev, ki se obračajo k Njemu in se zanašajo Nanj. Zato je Allah takoj zatem rekel:
In obrnite se k svojemu Gospodarju in predajte se Mu preden vam pride kazen – potem vam ne bo pomoči. In sledite najboljše, kar vam je razodeto od vašega Gospodarja. (Kur'an; 39:54-55)
Torej dobro pričakovanje od Allaha pomeni biti prepričan v Njegovo obljubo vernikom in imeti zaupanje, da jih ne bo zapustil ali uničil njihovega truda. Pričakovati dobro od Allaha je prav to, kar opisujejo verzi: obračanje k Njemu in zanašanje na Njega, ter bežanje v Njegovo zadovoljstvo z dobrimi dejanji in oddaljevanje od poti tistih, ki imajo slaba pričakovanja od svojega Gospodarja in so Mu kot rezultat tega nepokorni.
To je razlika med zanašanjem na upanje v Allaha (tj. način tistih, ki so nepokorni Allahu) in pričakovanje najboljšega od Allaha (tj. način vernikov). Zanašanje na upanje se pojavi, ko je nekdo len, sledi svojim strastem in se izogiba poti iskrenosti, napora, kesanja, obračanja k Allahu ter opravljanja dobrih dejanj – a ima kljub temu upanje v Allaha. Prav nasprotno temu je hvalevredno dobro pričakovanje od Allaha in predpisana oblika upanja, ko se oseba dejansko trudi in se ob tem zanaša na Allaha.
Prvi je kakor primer tistega, ki si želi imeti nekaj zemlje, na kateri bi posejal žitarice in jih požel, vendar ne premakne niti prsta, da bi to dosegel, ali pa kakor tisti, ki želi imeti otroke, ne da bi se poročil in imel spolne odnose. Drugi je kakor primer tistega, ki preora zemljo, poseje semena, ter upa na dobro in koristno žetev. Zato upanje in dobra pričakovanja niso validna brez dejanj in že smo omenili besede matere vernikov Khadidže, naj je Allah zadovoljen z njo, ki nam kažejo njeno inteligenco in izkušnje, ko je poudarila, da Allah nikoli ne bo uničil dobrih dejanj.
Če želiš, da so tvoja dobra pričakovanja od Allaha vozilo, ki te bo pripeljalo do tvojega Gospodarja in olajšalo potovanje na onostranstvo, potem jih moraš dopolniti z dobrimi dejanji.
Komentarji
Objavite komentar