Kesanje za grehe z obračanjem k Tistemu, ki pozna vse skrivnosti in odpušča grehe, je začetek poti pobožnih, kapital zmagovalcev, prvi korak iskalcev resnice, ključ za usmeritev zablodelih na Pravo pot, izhodišče izbrancev in pribežališče k Allahu. Kesanje je prva, srednja in poslednja postaja v življenju človeka. Pobožen človek se od njega ne razdvaja. Spremlja ga vse do smrti in gre z njim ter sledi njegovim stopinjam, celo ko se preseli v drugo hišo. Na kratko, kesanje je začetek in konec poti. Vzvišeni o njem pravi: "In vsi se pokesajte Allahu - o, verniki, da bi uspeli." (Kur'an; 24:31) Vzvišeni pravi: "In kdor se ne pokesa, potem takšni – oni so zalimun." (Kur'an; 49:11)
Tako je Allah vse ljudi razdelil na dve vrsti. Tiste, ki se za svoje grehe kesajo in bodo dosegli želeno, ter tiste, ki se ne kesajo in s tem sebi delajo krivico. Tretje vrste ni. V oči pade, da je nekesanje za grehe Vzvišeni poimenoval krivičnost (zulm), a kako drugače bi se lahko poimenoval tisti, ki ne pozna svojega Gospodarja niti sebe, zaradi česar ne priznava svojih napak in zanje ne prosi odpuščanja?! Kako, ko pa je sam Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "O, ljudje, pokesajte se Allahu, saj prisežem pri Allahu, tudi jaz se Mu vsak dan pokesam preko sedemdesetkrat," (zabeležil El-Buhari) kljub temu da je od vseh stvaritev najbolje poznal Vzvišenega Allaha.
Kesanje za grehe je torej človekovo obračanje k Allahu s prošnjo, da mu jih odpusti in čvrsta odločitev, da nikoli več ne bo šel po poti tistih, ki so zaslužili srd, niti tistih, ki so zablodili.
PREDPOGOJI ZA VELJAVNO KESANJE
V kolikor se je človek pregrešil zoper Vzvišenega Allaha, so predpogoji za veljavnost njegovega kesanja iskreno obžalovanje za storjeni greh, odstopanje od nadaljnjega delanja greha in čvrsta odločitev, da se to nikoli več ne bo ponovilo.
Brez obžalovanja ni veljavnega kesanja, saj je neobžalovanje za slabo dejanje najboljši dokaz, da je človek z njim zadovoljen in ga pripravljen ponovno storiti. Na drugi strani si je ob neodstopanju od greha in njegovem nadaljnjem početju nemogoče zamisliti veljavnost kesanja. Kar se tiče tretjega predpogoja za veljavnost kesanja, tj. čvrste odločitve, da se greh nikoli ne bo ponovil, v prvi vrsti temelji na iskrenosti namere in odločnosti, da se dana obljuba izpolni.
Nekateri islamski učenjaki kot predpogoj navajajo tudi neponavljanje istega greha in trdijo, da je njegovo ponavljanje dokaz neveljavnosti in nepravilnosti kesanja. Vendar večina islamskih učenjakov smatra, da to zadnje ni predpogoj za veljavnost kesanja, navajajoč kot argument: "Koliko je samo tistih, ki ljubijo svoje zdravje, pa vseeno jedo, kar je zanje škodljivo."
V kolikor se je človek pregrešil zoper nekega človeka je za veljavnost kesanja potrebno, da z njim poravna račune, popravi pokvarjeno in da mu ta oseba oprosti storjeno krivico, saj je Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Kdor je svojemu bratu storil krivico in mu oškodoval imetje ali čast, naj se mu še danes opraviči, preden izginejo zlatniki ter srebrniki in ostanejo le dobra ter slaba dejanja." (zabeležil El-Buhari)
Razlog za to je, ker greh zoper druge osebe pomeni oškodovanje dveh pravic: ene do Allaha in druge do človeka. Za veljavnost kesanja od te vrste greha je najprej potrebno razčistiti račune s človekom, mu vrniti njegovo pravico in se mu opravičiti, nato pa se iskreno obrniti k Allahu s prošnjo, da mu odpusti oškodovano pravico do Njega.
NEKATERE POSEBNE VRSTE KESANJA
• V kolikor je nekomu storjena krivica, tako da se je zoper njega pregrešilo s klevetanjem, obrekovanjem ali opravljanjem, a da ta tega ne ve, se postavlja vprašanje, če je za veljavnost kesanja predpogoj seznaniti ga s tem?
Ebu Hanifa, Malik in nekateri drugi islamski učenjaki so na osnovi zgoraj navedenega hadisa mišljenja, da je za veljavnost kesanja za takšen greh predpogoj tudi seznaniti osebo, zoper katere se je pregrešilo in se ji opravičiti.
Drugi so mišljenja, da to ni predpogoj za veljavnost kesanja in da se je zadosti pokesati Allahu, poleg tega pa se mora obrekovan ali opravljan omeniti po dobrem pred istimi, pred katerimi se ga je predhodno obrekovalo ali opravljalo in se zaprosi za odpuščanje njegovih grehov. Za to mišljenje se je opredelil tudi šejhul-islam Ibn Tejmijja in ga podkrepil s trditvijo, da bi seznanitev o tem tistega, zoper katerega se je pregrešilo, škodilo in ne bi imelo nikakršne koristi. Poleg tega Zakonodajalec tega nikjer ni predpisal kot potreben postopek niti obvezo, ki bi se morala izpolniti.
• Kar se tiče kesanja tistega, ki je nekoga oropal, mora najprej lastnikom vrniti, kar je ukradel. V kolikor tega ne more vrniti zaradi nepoznavanja lastnikov, njihove smrti in podobno, je to dolžan v njihovem imenu podeliti kot miloščino, s tem da bodo imeli na Dan Obračuna (tj. Sodnem dnevu) pravico izbire med dvema možnostma – (1) da bo nagrajen za to, kar je storil, nagrada za podeljeno miloščino pa pripade njim, ali (2) da od njegovih dobrih del vzamejo toliko, kolikor je bilo vredno njihovo imetje, nagrada za podeljeno miloščino pa bo pripadla njemu. V vsakem primeru Allahova nagrada za podeljeno miloščino ne bo izničena.
• Kar se tiče kesanja tistega, ki je od drugega vzel nedovoljeno protivrednost, kakor je plačilo za prodajo vina, pesem ali lažno pričanje, pa se je za storjeno delo pokesal, vendar je plačilo ostalo pri njem, o tem med islamskimi pravniki prevladujeta dva različna mišljenja:
Po mišljenju prvih – v primeru poznavanja prvotnega lastnika imetja mu je treba takšno plačilo vrniti, saj ni zasluženo na dovoljen način, niti se lastniku ni naredila nobena dovoljena in koristna usluga.
Po mišljenju drugih je za kesanje potrebno to plačilo podeliti kot miloščino, saj se z vrnitvijo prvotnemu lastniku pomaga temu lastniku, da še naprej greši in je neposlušen Allahu. Podoben primer je tudi s tistim, v čigar imetju je halal in haram, pa ne more točno razločiti, kaj je zasluženo na dovoljen in kaj na nedovoljen način. Zato je potrebno – in Allah najbolje ve – da takšna oseba oceni količino imetja, katerega je zaslužila na nedovoljen način, in ga podeli kot miloščino, da bi tako preostanek imetja ostal čist.
Vprašanje: Kakšen je položaj človeka, ki se pokesa za storjeni greh? Ali se po kesanju vrne na stopnjo, katero je imel pred storjenim grehom ali ne?
Nekateri islamski učenjaki smatrajo, da se vrne, saj iskreno kesanje v popolnosti briše greh in človek postane čist, kakor bi ga ne storil.
Vendar drugi smatrajo, da se ne vrne, saj položaj vernika ni v mirovanju, temveč v vzponu. Poleg tega greh človeka ne le da ga zadržuje pri vzpenjanju, ampak ga vrača nazaj. Zato tudi ko se človek za greh pokesa, je v svojem vzponu zamudil toliko, kolikor bi lahko napredoval v primeru, če greha ne bi bilo.
Glede tega šejhul-islam pravi: "Točno je, da se nekateri skesanci ne vrnejo na položaj, na katerem so bili. Prav tako je točno, da se nekateri skesanci ne le vračajo na položaj, na katerem so bili, ampak dosežejo tudi večji položaj in postanejo boljši, kot so bili pred storjenim grehom. Najboljša potrditev za to je, da je Davud, naj je mir z njim, po kesanju postal boljši, kot je bil pred grehom."
Ibn El-Kajjim je glede tega rekel: "Takšen primer je primerljiv s primerom popotnika, ki se na svoji poti počuti varnega, pa nekaj časa hiti, nekaj časa hodi običajno, za nekaj časa pa se ustavi, da se spočije in naspi. In medtem ko tako potuje, poleg poti v vrtu polnim cvetja, studencem in globoko senco nenadoma zagleda primerno mesto za počitek, pa se ne more upreti, stopi s poti in odide na to prelepo mesto. Vendar ga tam pričaka sovražnik, ga ujame, vklene v okove in mu s silo prepreči nadaljevanje poti. Tako se mu za trenutek zazdi, da je zaključeno, da je končal svojo pot, da bo ubit, vržen divjim zverem in hijenam, naj ga pojedo, in da nima nikakršne možnosti priti do cilja, h kateremu je krenil. Medtem ko tako razmišlja, poleg sebe nenadoma zagleda svojega pogumnega očeta, ki mu razklepa verige, snema okove in mu svetuje, naj nadaljuje pot in naj se pazi sovražnikov, saj bodo na poti še naprej prežali nanj in mu postavljali zasede. Hkrati ga opogumlja in mu daje vedeti, da mu sovražnik ne bo mogel škoditi, če bo pazljiv, in ga opozarja, da ga bodo ponovno napadli, če bo nepazljiv, in da bo pohitel ter ga doma pričakal z darili, on pa naj gre po stopinjah, po katerih je šel.
Če je omenjeni popotnik na preostanku poti pameten, bister, nadarjen in pazljiv, se bo obnašal povsem drugače kot poprej; bil bo mnogo hitrejši, pazljivejši in bolj pripravljen, da se upre sovražniku, tako da bo preostanek poti boljši, prihod do cilja pa hitrejši in varnejši, kot je bil.
Vendar če bo še naprej nepazljiv, če se ne bo pazil sovražnika, če bo zavijal s poti in se zadrževal, kjerkoli mu kaj pade v oči, ga bo sovražnik ponovno napadel, pa bo zopet padel v težave, še posebej če se ne more upreti spominom na lepote vrta, njegovega vonja, sence in studenca. V tem primeru izgubljenega časa ne le da ne bo mogel nadoknaditi in priti pravočasno, kakor da navedenega ni bilo, ampak bo tudi prihod do cilja negotov."
ISKRENO KESANJE
Vzvišeni Allah pravi: "O, vi, ki verujete! Pokesajte se Allahu z iskrenim kesanjem. Morda bo vaš Gospodar od vas odstranil vaša zla dejanja in vas sprejel v Vrtove, pod katerimi tečejo reke." (Kur'an; 66:8)
Od Ebu Musa El-Ešarija se prenaša, da je Glasnik vere, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Vzvišeni Allah ponoči nudi roko, da bi se pokesal tisti, ki je grešil podnevi, a preko dneva nudi roko, da bi se pokesal tisti, ki je grešil ponoči. Tako bo delal vse dokler Sonce ne vzide z zahoda." (zabeležil Muslim)
Od Ebu Hurejra se prenaša, da je rekel: "Allahov Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel: 'Kdor se iskreno pokesa, preden Sonce vzide z zahoda, mu bo Allah sprejel kesanje in odpustil grehe.' " (zabeležil Muslim)
Od Ebu Abdur-Rahmana Abdullaha ibn Omarja ibn El-Khattaba se prenaša, da je Glasnik vere, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Vzvišeni Allah od Svojega sužnja sprejema kesanje, vse dokler njegova duša ne pride do grla." (zabeležil Et-Tirmizi)
Iskreno kesanje za greh pomeni, da kesanje očistiš od vseh vrst pretvarjanja, pomanjkljivosti in tega, kar ga lahko pokvari.
El-Hasan El-Basri je rekel: "Iskreno kesanje za grehe je človekovo obžalovanje za tisto, kar je minilo in čvrsta odločitev, da nikoli več ne bo delal grehov, katere je delal."
El-Kelbi je rekel: "Iskreno kesanje za grehe je človekovo iskanje odpuščanja z jezikom, obžalovanje s srcem in odstopanje od bodočega delanja s katerimkoli organom telesa."
Se'id ibn El-Musejjib je rekel: "Iskreno se pokesati za grehe pomeni samemu sebi svetovati, da se ne delajo več."
Ibn El-Kajjim je rekel: "Iskrenost v kesanju za grehe pomeni tri stvari:
1) S kesanjem zajeti vse grehe in ne izpustiti niti enega, da se zanj ne pokesa.
2) Biti popolnoma odločen in iskren pri trenutnem kesanju za vse grehe, ne pustiti nobene sledi kolebanju, prelaganju ali zavlačevanju, ampak vložiti vso svojo voljo in odločnost, da bo to naenkrat in za vedno za vse grehe.
3) Čiščenje kesanja od vseh pomanjkljivosti in madežev, ki rušijo njegovo iskrenost. Poleg tega mora biti motivirano z bojaznijo in strahom pred Allahom, hrepenenjem po tem, kar je pri Njem, ne pa z željo, da se obvaruje osebni interes, nedotakljivost, položaj, oblast, moč, vpliv, imetje, slava med ljudmi, prizanašanje z njihovo kritiko in podobno. Kesanje prav tako ne sme biti motivirano s strahom, da bi drugi zagospodarili nad njim, s pohlepom po tem svetu ali z občutkom neuspeha ter nemoči in podobno temu, saj vse to zmanjšuje veljavnost kesanja in vdanost Vzvišenemu Allahu."
Prva od treh stvari se nanaša na to, za kar se človek kesa, druga na tistega, ki se kesa, tretja pa na Tistega, h Komur se s kesanjem obrača. Glede na to mora biti kesanje resnicoljubno, iskreno in mora zajeti vse grehe. Nedvomno takšno kesanje zajema tudi usmerjanje prošnje za odpuščanje. Če so vsi navedeni pogoji izpolnjeni, potem je kesanje popolno in tako bodo z Allahovo pomočjo grehi izbrisani.
Človekovo kesanje Allahu je na eni strani pogojeno z Allahovim navdihom človeka, da se Mu pokesa, in z Allahovim sprejemanjem človekovega kesanja na drugi strani. To pomeni, da je za človekovo kesanje potrebno, da ga Allah najprej navdihne in mu pomaga, da se sploh pokesa, potem ko se pokesa, pa mu kesanje sprejme in odpusti grehe. Prav na to se namiguje v besedah Vzvišenega: "In trojici, ki so izostali. Dokler jim zemlja ni postala tesna, čeprav je prostrana. In stisnilo jih je v dušah in bili so prepričani, da ni zatočišča pred Allahom, razen pri Njem. Nato jim je odpustil, da bi se pokesali. Resnično Allah sprejema kesanje, je Najbolj Usmiljen." (Kur'an; 9:118)
V navedenem Kur'anskem ajetu nam Vzvišeni daje vedeti, da je bilo Njegovo odpuščanje pred njihovim kesanjem, in da jih je prav to napeljalo k temu, da se Mu iskreno pokesajo. V tem leži skrivnost Njegovih lepih imen Prvi in Poslednji. On je torej Tisti, ki pripravi in ponudi. Od Njega prihaja motiv in rezultat. Suženj je skesanec, Gospodar pa navdihuje kesanje in sprejema kesanje. Človekovo kesanje je vračanje h Gospodarju, od Katerega je pobegnil, h Gospodarju, ki ga je navdihnil in mu omogočil, da se pokesa in sprejel njegovo kesanje.
Kesanje ima svoj začetek in konec. Začetek je vračanje k Allahu in sledenje Prave poti, kar je ukazano z besedami Vzvišenega: "In to je Moja prava pot, zato ji sledite. In ne sledite (ostalim) potem, da vas ne ločijo od Njegove poti." (Kur'an; 6:153) Konec je vračanje k Allahu na Dan Vstajenja po poti, ki sužnja vodi v Raj. O tistih, ki se na tem svetu k Allahu vrnejo s kesanjem za svoje grehe, na bodočem pa z nagrado za dobra dela, Vzvišeni pravi: "In kdor se pokesa in dela dobro, se je resnično obrnil k Allahu s kesanjem." (Kur'an; 25:71)
POMANJKLJIVOSTI PRI VELJAVNOSTI KESANJA
Med pomanjkljivosti veljavnosti kesanja spadajo:
• Nezadostna odločnost, nerazčiščenost srca z grehi in njegovo občasno žgečkanje ter hrepenenje, da njihovo draž in slast ponovno občuti.
• Človekova brezbrižnost in prepričanost, da se je zadosti pokesal in da mu je kesanje sprejeto, kakor bi mu bilo vročeno potrdilo o garanciji. Tistemu, ki se tako obnaša, je prav to najboljši znak, da se ni veljavno pokesal.
• Zaslepljenost, nemarnost in neopravljanje dobrih del, ki se niso delala niti pred storjenim prestopkom.
ZNAKI VELJAVNOSTI KESANJA
Med znake veljavnosti kesanja za storjene grehe spada:
• Da je človek po kesanju boljši, kot je bil pred kesanjem.
• Da se niti za trenutek ne preneha bati Allaha in Njegovega preizkusa, saj mu mora strah slediti, dokler mu angeli, ki mu bodo jemali dušo, ne rečejo: "Ne boj se in ne žalosti se, ampak se veseli Raja, ki vam je bil obljubljen." (Kur'an; 41:30) Šele ko sliši, da se mu je to reklo, se lahko preneha bati.
• Človekov občutek, da se mu odvisno od teže greha, strahu in kesanja trga ter cepi srce. Tako je Ibn Ujejne tolmačil besede Vzvišenega: "Ne bo se končala njihova stavba, s katero so zgradili dvom v srcih, razen da popokajo njihova srca." (Kur'an; 9:110) Rekel je: "To pomeni, dokler ne popokajo od kesanja, saj ni nobenega dvoma, da strah pred hudo kaznijo povzroča cepljenje in trganje. V tem je smisel pokanja srca, ki se omenja v ajetu, tj. pokanje od kesanja in žalosti, kaj vse je človek delal, in strah pred posledicami, ki ga zaradi tega lahko doletijo. Kdor ne občuti strahu pri pokanju svojega srca zaradi pretiravanja in grešenja na tem svetu, bo doživel njegovo pokanje na bodočem svetu, ko vse pride na plano, ko se resnica razkrije in ko se pokornim za njihova dela predstavi nagrada, nepokornim pa kazen za njihovo hudodelstvo. Glede na to bo do pokanja srca prej ali slej, na tem ali na bodočem svetu, neizogibno prišlo."
• Preko kesanja človekovo srce doživlja takšno skrhanost in zlomljenost, kakršne grešnik na nikakršen drugačen način ne more doživeti, ne preko stradanja, ne preko vaje, ne preko same ljubezni. Zlomljenost srca ob kesanju je nekaj posebnega. Deluje močneje kot vse navedeno. Človekov občutek zlomljenosti srca, medtem ko stoji pred svojim Gospodarjem, je vseobsežen. Spozna, da je z vseh strani obkoljen in da mu ne preostane nič drugega, kot da skrušeno, ponižno in poslušno pade pred svojega Gospodarja in se Mu pokesa. Njegov položaj je kakor položaj pobeglega sužnja, ko se ga ujame in ponovno privede pred gospodarja, od čigar jeze ga ne more nihče zaščititi, niti od njega ne more ponovno pobegniti, pa nima drugega izhoda, kot da se sprijazni s tem, da je njegovo življenje, sreča, uspeh in rešitev v gospodarjevih rokah in zadovoljstvu, saj se zaveda, da njegov gospodar pozna težo napake, katero je storil zoper njega. Pomislite, kako se suženj zaveda svoje nemoči in ponižnosti napram gospodarjeve moči in oblasti nad njim. V takšnem položaju je sužnjeva pokornost, ponižnost in kesanje pred gospodarjem v njegovem interesu, saj se samo na takšen način lahko prikupi gospodarju in si ponovno pridobi njegovo zadovoljstvo.
Takšni so znaki veljavnega in sprejetega kesanja. Kdor jih v svojem srcu ne more najti, naj se loti popravljanja svojega kesanja.
V ČEM LEŽI TAJNI SMISEL KESANJA?
Vedi, da mora moder in bister človek takoj, ko stori napako, narediti sledeče tri stvari:
1) Razmisliti o Allahovih zapovedih in prepovedih, saj ga bo to pripeljalo do zaključka in priznanja pred samim seboj, da je storil napako.
2) Razmisliti o Allahovih obljubah in grožnjah, saj bo to povzročilo strah, ki ga bo napeljal na kesanje.
3) Razmisliti o tem, da ga Allah v vsakem trenutku zaradi tega lahko kaznuje, da mu je omogočeno pokesati se in da bi ga Allah, če bi ga hotel, pred tem obvaroval. Ob razmišljanju o tem se bo človek dotaknil številnih stvari, ki vodijo k spoznanju Allaha, Njegovih imen in lastnosti, Njegove modrosti, milosti, odpuščanja, blagosti in plemenitosti.
S takšnim spoznanjem bo človek kot nikoli prej občutil svoj suženjski položaj nasproti Gospodarja, uvidel neločljivo povezanost Allahovega ustvarjanja, zapovedi, nagrad, obljub in groženj z Njegovimi imeni in lastnostmi. Spoznal bo, da je to nujna posledica Njegovih imen in lastnosti v pojavnem svetu ter da vsako ime in lastnost nujno pomeni, da pusti sled tudi v njem.
Takšen položaj spoznanja Allahovih imen človeku omogoča, da pokuka v prekrasne vrtove spoznanja, imana, usode in modrosti, ki se ne morejo izraziti niti opisati.
Oseba spozna in se prepriča v Allahovo moč odločanja, tj. da je Vzvišeni Allah Vsemogočen, da stvari določa tako, kakor On hoče, da je kot takšen Svojemu sužnju določil, da se njegovo srce obrača, kakor On hoče, da njegovo voljo usmerja k temu, kar On hoče, da se vmešava med človeka in njegovo srce ter da je človekova volja omejena z voljo Modrega in Vsemogočnega. Navedeno je dokaz popolne vsemogočnosti, s katero razpolaga samo Allah. Največ, kar nekdo od Allahovih stvaritev lahko stori je, da s teboj in s tvojim telesom fizično razpolaga in z njim dela kar hoče, medtem ko ne more narediti, da človek želi tisto, kar želi on, in da njegovo voljo podredi svoji volji. To ima moč storiti samo tisti, ki je vsemogočen, tj. Allah. Ko suženj kot takšnega spozna svojega Gospodarja, se v navedeno prepriča tako s srcem kot z dušo in vidi Njegove očitne dokaze, takrat mu preokupiranost z Njim postane najpomembnejša in najkoristnejša stvar v življenju, pa nima kdaj grešiti, saj je z Allahom, ne pa s seboj.
Med znake človekovega spoznanja Allahove vsemogočnosti v Njegovi odredbi spada tudi razumevanje, da je v svoji volji vnaprej upravljan in podrejen, da je njegov koder las v tuji roki, da je lahko obvarovan samo, če ga Allah obvaruje, in da bo uspel samo, če mu On pomaga, ter da je nemočen revček v roki Vsemogočnega in Hvaljenega.
Med dokaze Njegove vsemogočnosti v odredbi prav tako spada, da se človek prepriča in potrdi, da popolnost, zahvala, bogastvo in vsemogočnost v popolnosti pripadajo edino Allahu, in da so nepopolnost, ponižnost, napake, nepravičnost in odvisnost lastnosti človeka. Bolj ko človek spoznava svojo ponižnost, pomanjkljivost, nepopolnost in odvisnost, bolj spoznava dokaze Allahove vsemogočnosti, popolnosti, slave in bogastva. Manj ko človek greši, bolj spoznava svojo ponižnost in bolj ko spoznava svojo ponižnost, bolj spoznava Allahovo vsemogočnost.
Človek spozna Allahovo dobroto do njega, ki se vidi tudi v tem, da ga pokriva, medtem ko Mu je neposlušen in dela grehe, čeprav On vidi, kaj vse človek dela. Če bi hotel, bi ga pred svetom lahko osramotil kadarkoli. Ta popolnost Njegove dobrote je odraz Njegovega imena El-Berr (Dobrodelnik). Na drugi strani je Gospodarjeva dobrota do sužnja znak Gospodarjeve absolutne neodvisnosti in sužnjeve popolne odvisnosti od Njega. Ko človek vse to spozna, se zaposli z razmišljanjem o blagodatih, dobrodelnosti, darežljivosti in plemenitosti Gospodarja, pa mu ne pade na pamet, da bi Mu bil neposlušen in nehvaležen, tako da neprestano ostaja v družbi svojega Gospodarja. To je človeku boljše in koristnejše, kakor zapletanje v grešenje in nepokornost Gospodarju, saj je človekova zavzetost z razmišljanjem o Allahu in neoziranje na druge najvzvišenejši cilj, ki se lahko doseže.
To nikakor ne pomeni, da človek v takšnem stanju pozablja na razmišljanje o svojih grehih. Nasprotno, takrat se bolj kot kadarkoli prej vrača na svoje grehe in se za njih kesa, saj ves čas preživi v suženjstvu, kakor se zanj tudi spodobi.
Preko vsega tega človek spozna, kolikšna je Allahova blagost do grešnega sužnja, saj mu prelaga kazen in daje priložnost za kesanje, če pa bi hotel, bi ga lahko takoj kaznoval, vendar tega ne počne, saj je On Blagi, ki kot takšen ne hiti s kaznijo. To človeku daje priložnost, da bolje spozna svojega Vzvišenega Gospodarja in pomen Njegovega imena El-Halim (Blagi) ter razmisli o Njegovi lastnosti blagosti. Človekovo dokazovanje svojega suženjskega položaja, ko gre za to Allahovo ime in iz njega dobljen smisel ter korist, je vid moledovanja za odpuščanje grehov, kar je Allahu ljubo, a za človeka dobro in koristno.
Preko vsega tega človek spozna, kolikšna je plemenitost njegovega Gospodarja, saj sprejema opravičilo, ko se Mu opravičuje, to pa mora biti z iskrenim kesanjem za grehe in ne s pravdanjem z usodo ter odredbo, saj je to svojevrstna oblika spuščanja v razpravljanje z Allahom. Ko Gospodar sprejme človekovo opravičilo, to v človeku vzbudi nezadržno željo, da čimveč omenja Allaha, Ga hvali in ljubi na način, kakor do takrat še nikoli ni občutil.
Človek se prepriča v dobroto Gospodarja, tako da bo spoznal, da mu samo On lahko odpusti grehe. Allahovo odpuščanje človekovih grehov je čista dobrota, saj bi bil On, če bi te kaznoval zaradi tvojih grehov, še vedno Pravičen in Hvaljen. Vseeno ti On iz Svoje dobrote odpušča, vendar ne zato ker bi si človek Njegovo odpuščanje z nečim posebno zaslužil. Zato se v človeku rojeva še večja hvaležnost, ljubezen, kesanje, radost in občutek sreče. Vse to je rezultat spoznanja pomena Allahovega imena El-Gafar (Tisti, ki veliko odpušča), saj bolj ko se človek v to prepriča, bolj in iskrenejše služi svojemu Gospodarju, a to je najboljši dokaz njegove ljubezni in spoznanja.
Človek preko tega olepšuje svojo ponižnost, pokornost in poslušnost svojemu Gospodarju in spoznava odvisnost od Njega. To je še posebej pomembno, če imamo v mislih, da duša po svoji naravi hoče zagospodariti. Kar duši preprečuje, da tega ne more storiti, ni nič drugega kot človekovo služenje, ki ima sledeče štiri stopnje:
- Prva stopnja je skupna vsem stvaritvam. To je njihova ponižnost in odvisnost od Vzvišenega Allaha, saj so vse stvaritve na nebesih in na Zemlji odvisne od Njega, On pa ni odvisen od nikogar od njih.
- Druga stopnja je ponižnost v pokornosti in služenju. To je prostovoljna opredelitev in se nanaša na tiste, ki so Allahu pokorni in poslušni. Zato v njem leži jedro služenja.
- Tretja stopnja je ponižnost v ljubezni, saj je ljubeč sam po sebi ponižen. Iz tega izhaja, da je ljubeč ponižen v tolikšni meri, v kolikšni ljubi ljubljenega.
- Četrta stopnja je ponižnost zaradi grešenja in prestopkov.
Če se pri človeku najdejo vse štiri navedene stopnje, bo njegova ponižnost in poslušnost Allahu večja in popolnejša, saj do Njega kaže več strahospoštovanja, ljubezni, kesanja, pokornosti, odvisnosti in siromaštva.
Kesanje ima ogromen vpliv na človekovo življenje in je Vzvišenemu Allahu eno od najljubših dejanj. Prosimo Allaha, naj nam dovoli, da se Mu iskreno pokesamo.
Komentarji
Objavite komentar