Številni ob naslovu te teme domnevajo, da gre za oksimoron, saj je na Zahodu razširjena ideja, da islam statusa ženske ni povzdignil, ampak da žensko zatira in tlači. Zato se bo naslov nekaterim morda zdel nekoliko šokanten ali pa v najmanjši meri nenavaden.
Kakor vsi vemo, danes na svetu vsaj za veliko večino človeštva obstajata dva osnovna pogleda na življenje in svet. Ta dva pogleda sta pogosto v konfliktu, ne samo na osebni ravni, na kateri posamezno človeško bitje sprejema odločitve, ampak tudi na mednarodni ravni in v debatah o avtentičnosti in pravilnosti teh dveh pogledov na življenje in svet.
Prvi pogled, za katerega sem prepričan, da ga večina pozna, je sekularizem. Ta pogled ima korenine v starogrški filozofiji in rimskem pravu, ter judo-krščanski tradiciji in idejah, ki so se pojavile po reformaciji.
Drug pogled je pogled muslimanov in ta pogled ima svoje korenine v Božjem razodetju Muhammedu, sallallahu alejhi ve sellem. Zagovorniki tega pogleda pravijo, da je uporaben za vsa obdobja in da njegova koristnost ni omejena na določeno zgodovinsko obdobje, geografsko območje ali narod. Seveda tudi zagovorniki prvega pogleda verjamejo, da so njihove ideje, kultura in civilizacija najboljše za človeštvo.
Ob tem kratkem uvodu lahko odidemo na temo, ki je sporna točka med tema dvema pogledoma na svet. Kakšna je pozicija in status žensk? Kako se gleda na ženske? Ali so ženske v eni kulturi povzdignjene in zatirane v drugi?
Pogled sekularistov je, da so ženske povzdignjene samo v sekularni družbi, v kateri postopoma dobivajo vse večje pravice, hkrati pa trdijo, da so ženske v tako imenovanem muslimanskem svetu še naprej zatirane. Muslimani na drugi strani pravijo, da le islamski način življenja zagotavlja resnične svoboščine, ženske in moški v sekularizmu pa so prevarani z idejo svobode, ki v stvarnosti ne obstaja.
Najprej na kratko poglejmo, kako se je v zahodni tradiciji na žensko gledalo v toku zgodovine, da bomo nato lažje primerjali obe perspektivi. Vemo, da se ima zahodna tradicija za intelektualno naslednico grške tradicije, in zato številne zahodne intelektualne tradicije do določene mere najdemo v pisanjih zgodnjih grških filozofov.
Kakšen pogled so imeli takrat na ženske? Kakšne so bile ideje grških filozofov glede žensk? Ko oseba pregleda dela teh zgodnjih grških filozofov, odkrije, da so imeli zelo prezirljiv odnos do žensk, z izjemo redkih. Zagovarjali so, da ženske niso človeška bitja v popolnosti in da narava ženske ni enaka naravi človeškega bitja. Kot rezultat tega se je pojavila ideja, da je ženska po naravi pomanjkljiva, da ji ne gre zaupati in da se nanjo gleda zviška. Pravzaprav zgodovina priča, da so bile svobodne ženske v starogrški družbi – razen peščice žensk iz elitne klase – na poziciji nič boljši od sužnjev in tujcev.
Ta pogled na žensko se je prenesel na zgodnjo in srednjeveško krščansko tradicijo katoliške cerkve. Tomaž Akvinski je bil mnenja, da je ženska napaka narave, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški. Na drugem mestu pravi, da so ženske glede na naravo posameznika nepopolna bitja, bitja z napako. Večina cerkvenih filozofov in mislecev je imela na ženske podoben, če ne še hujši pogled.
Tema Adama in Eve je tem idejam dodala novo dimenzijo; ženske so bile vzrok za padec moškega, saj je po krščanskem učenju Eva prva zgrešila in nato zavedla še Adama. Iz tega razloga se mora nanje gledati z nezaupanjem, saj so povzročile prvi padec človeštva. Takšna stališča so bila v cerkvi prisotna v toku celotnega srednjega veka. V njihovih pisanjih so se tovrstna stališča predlagala na takšen ali drugačen način.
Nato se je Evropa po reformaciji odločila, da se bo osvobodila okov katoliške cerkve. Sledilo je obdobje evropskega razsvetljenstva, kar je sprožilo občutke, da se morajo osvoboditi številnih srednjeveških idej. Nekatere od teh idej so bile znanstvene narave, na primer priznanje, da Zemlja ni ravna; nekatere so bile teološke narave, kar najdemo v pisanjih Martina Luthra; nekatere pa so bile družbene narave, in sem spada položaj žensk v družbi.
Vendar tudi pisatelji razsvetljenstva, kot so bili Rousseau, Voltaire in Montesquieu, niso naredili posebnega preloma s tem, kakšno vlogo naj ima ženska. Za ženske so predlagali drugačne vrste izobraževanja in podobno, saj so menili, da ženska določenih stvari ne zmore razumeti, kot jih razume moški.
To je tradicija, katero je podedovala Evropa in zato opazimo, da so na prelomu iz 18. v 19. stoletje začeli nastajati klici žensk, ki so zahtevale opustitev takšnih pogledov. Tukaj so tudi začetki in korenine feminizma. Tako je začela nastajati tradicija, s katero so ženske dobivale pravice.
Industrijska revolucija je feminizmu ponudila nov zagon. Ženske so bile med in po industrijski revoluciji prisiljene delati v rudnikih in tovarnah, v primerjavi z moškimi pa so prejemale skoraj nično plačo za isto delo. Zato je nastala zahteva, naj ljudje, ki delajo enako število ur, dobijo enako vsoto plačila. V 20. stoletju je sledil nov prelom, ko so po 2. svetovni vojni nastala gibanja za emancipacijo žensk na vseh ravneh, poleg tega pa so začeli pozivati tudi k večji spolni svobodi.
Na koncu je v devetdesetih letih prišla ideja, da med spoloma sploh ni razlik in da je spol določen le z okoljem – če bi spremenili njuno izobraževanje in okolje, bi moški lahko prevzel vlogo ženske, ženska pa bi lahko prevzela vlogo moškega. Tukaj smo sedaj.
Zlahka opazimo, da smo v teh 2500 letih prišli iz enega ekstrema, katerega so izražali stari Grki, v katerem ženske niso človeška bitja v popolnosti, do današnjega ekstrema, v katerem ni razlik med spoloma in da je to le vprašanje okolja ter izobrazbe.
Seveda je to zelo kratek povzetek prvega pogleda na svet, saj tem 2500 letom v teh nekaj vrsticah ni mogoče nameniti poštene obravnave, vendar je poanta jasna – ženska na Zahodu se je morala skozi celotno zgodovino boriti za svoje pravice.
Drug pogled na svet je islamski pogled. Kako islam gleda na žensko? Najprej je potrebno poudariti, da muslimani, za razliko od grških filozofov in francoskih pisateljev, na svoje koncepte, ideje in verovanja ne gledajo kot na izum moških. Namesto tega verjamejo, da je to, kar so naučeni, kar prakticirajo in vse kar je povezano s tem, del Božjega razodetja, zato resničnost in verodostojnost ni vprašljiva. Argument je, da Bog najbolje pozna tisto, kar je ustvaril, za človeštvo pa je predpisal tisto, kar je najboljše. Zato muslimani skušajo živeti na način, ki izraža to verovanje.
Poglejmo, kako islam gleda na žensko? Ali so muslimani verjeli kakor starogrški filozofi in zgodnji cerkveni očetje, da ženske niso človeška bitja v popolnosti? Ali so verjeli, da je ženska napaka narave in da se mora nanjo gledati kot na nekaj nevarnega? Kako so gledali na žensko? Ko pogledamo temelj islamske tradicije, ki je razodetje, Kur'an, postane jasno, da moški in ženske skupaj tvorijo človeštvo – da so v tem človeštvu enaki in da ni razlike v naravi človeškega bitja v njih. Seveda se nam danes to zdi povsem samoumevno in bili bi zgroženi, če bi nekdo veroval drugače, ampak, kot je že bilo pojasnjeno, je začetna zahodna civilizacija temeljila na tem, da ženske niso človeška bitja v popolnosti.
Takšno učenje je bilo pred 1400 leti revolucionarna ideja v smislu, da je na Zahodu šele v zadnjih stotih letih postalo sprejemljivo, da je ženska moškemu enaka v pogledu narave človeškega bitja. Kur'an izvor človeštva opisuje na naslednji način:
O, ljudje! Zares Smo vas ustvarili iz moškega in ženske, ter vas naredili kot narode in plemena, da bi se spoznali. Zares je najplemenitejši izmed vas pri Allahu, najbolj bogaboječ med vami. Zares, Allah je El-Alim (tj. Vsevedni), El-Khabir (tj. O vsemu obveščen). (Kur'an, 49:13)
Ta verz nas uči, da ljudje izviramo iz enega moškega in ene ženske. Tukaj se poudarja, da sta moški in ženska v pogledu človeške narave enaka. Podobno sporočilo najdemo tudi v nekem drugem verzu v poglavju En-Nisa, kar pomeni Ženske, saj se večina zadev v tem poglavju nanaša na predpise o ženskah. Poglavje se začenja z verzom, ki bi morda lahko bil preveden kot:
O, ljudje! Bojte se svojega Gospodarja, ki vas je ustvaril iz ene duše in iz nje ustvaril družico, in razkropil od njiju številne moške in ženske. (Kur'an, 4:1)
Tukaj se ponovno pojavi dejstvo, da so moški in ženske enaki v pogledu narave človeškega bitja, saj prihajajo iz istega izvora, iste družine, istih staršev. Kot sem že omenil je to zelo pomemben koncept, katerega moramo razumeti, ko oseba pogleda na to, da tradicionalna zahodna civilizacija na ženske ni gledala kot na človeška bitja v popolnosti, čeprav danes nad tem nismo prav posebno presenečeni, saj se vsi zavedamo, da so moški in ženske človeška bitja v enaki meri. Vendar je to v zahodni tradiciji zelo pozen pojav.
Pojdimo še korak dlje. Kaj je cilj človeštva? S kakšnim namenom človeška bitja obstajajo na Zemlji? Kakšnega konca si želijo? Kaj se bo zgodilo s tistimi, ki stremijo k tem ciljem in kaj se bo zgodilo s tistimi, ki k tem ciljem ne stremijo? Ker je islam religija, ki se ima za razodetje od Boga, muslimani verjamejo, da imajo človeška bitja na Zemlji določen namen. Nič ni ustvarjeno le za zabavo in zato imajo človeška bitja svoj smisel.
In nisem ustvaril džinnov (nevidnih bitij) in ljudi, razen da Me častijo. (Kur'an, 51:56)
Torej, kakor človeštvo v enaki meri sestavljajo ženske in moški, si delijo tudi ta smisel, to pa je čaščenje izključno Boga. In to je najpomembnejša tema v islamski kulturi in civilizaciji – tema monoteizma. Sedaj veste, da je islamska kultura in civilizacija zakoreninjena v religijskem verovanju. Ameriška civilizacija in posledično vsa današnja zahodna civilizacija temelji na čem? Na pisanjih in mišljenjih ustanoviteljev Združenih držav Amerike. Temelji na Deklaraciji o neodvisnosti in idealih zapisanih v njej. Temelji na ustavi Združenih držav Amerike. Temelji na določenih razpravah med zagovorniki monarhije in demokracije. Torej, temelji na politični misli. Da, res je, da vsebuje določene tradicije, ki vodijo vse do nekaterih krščanskih idej, vendar je v svojem bistvu politična misel, medtem ko je islam v svojem bistvu religija.
Islamska civilizacija – civilizacija ki je stara 1400 let – temelji na religiji. Za muslimana je največji namen služiti Bogu, častiti izključno Boga in to beseda musliman pomeni. Musliman ni narodnost ali etnična pripadnost, musliman je oseba, ki se preda Bogu. Islam pomeni predanost Bogu – prostovoljna predanost Bogu. V najpomembnejši stvari islamske religije imata moški in ženska enak cilj in enake dolžnosti. Oba, tako moški kot ženska, morata pričati, da nihče nima pravice biti čaščen razen Allah, in da je Muhammed Njegov suženj in poslanec. Oba sta dolžna moliti petkrat na dan, kar je drugi steber islama. Oba sta se dolžna postiti v mesecu ramadanu. Oba sta dolžna romati v Meko, če imata možnost za to. Oba sta dolžna izdvojiti letno dajatev (zekat). Oba sta dolžna imeti enaka prepričanja. Oba morata imeti te osnovne stvari, ki ločujejo muslimana od nemuslimana, in to je izjemno pomembno, saj na tem temelji celotna religija. Zato ob branju Kur'ana osebi kmalu postane jasno, da pokorni izmed obeh, vernikov in vernic, za nagrado dobijo Raj, kar je največji cilj muslimana in temelj te civilizacije. Podobno nepokorni in odpadniki, ki nočejo častiti izključno Boga, dobijo enako kazen, ne glede na to, če so moški ali ženske.
Če povzamemo te tri osnove:
• skupaj sestavljajo človeštvo,
• imajo isti smisel in namen,
• pričakujejo enako nagrado.
To je revolucija v primerjavi s prejšnjimi religijskimi tradicijami, in tudi političnim ter družbenim razumevanjem razširjenim med filozofi pred prihodom islama v zadnji obliki. In kot rezultat tega vidimo, da je islam ženski podelil nekatere pravice, katere danes smatramo za samoumevne in za katere so se morale nemuslimanke boriti, vendar so bile dane od Boga že pred 1400 leti.
Danes obstaja nekaj, čemur pravimo družbena interakcija. V islamu obstajajo določena dejanja čaščenja, ki so javna in dejanja čaščenja, ki so zasebna. Eno od javnih je romanje, ko moški in ženske skupaj romajo in to je eden od stebrov islama. Podobno je javno dejanje čaščenja eid (praznik, bajram), ki se pojavi dvakrat na leto, eden po romanju in drugi po ramadanu.
Moški in ženske javno sodelujejo skupaj. Prav tako imamo verz, ki nam kaže, da je družbena pogodba - če to poimenujemo s terminom, katerega uporabljajo neislamski pravniki - med moškimi in ženskami v islamu enaka. Ta verz se morda lahko prevede tako:
In verniki in vernice so zaščitniki eni drugim. Ukazujejo dobro in prepovedujejo zlo, in vzpostavljajo salat (tj. molitev) in dajejo zekat (tj. letna dajatev), ter ubogajo Allaha in Njegovega Poslanca. Takšnih se bo Allah usmilil. Zares je Allah El-Aziz (tj. Vsemogočni), El- Hakim (tj. Najmodrejši). (Kur'an; 9:71)
V tem verzu vidimo, da je tako imenovana družbena pogodba med moškimi in ženskami kot posamezniki v družbi enaka. Oboji ukazujejo dobro in prepovedujejo zlo, in oboji imajo dolžnost dveh velikih dejanj čaščenja, molitve in letne dajatve. Imajo enako verovanje in pokornost Bogu ter Poslancu Muhammedu, sallallahu alejhi ve sellem. In oboji imajo na koncu enako nagrado in oboji so deležni Allahove milosti. To je zelo pomemben koncept, ki je v kontradikciji s tem, na čem temelji zahodna tradicija vse do danes, to pa je rezultat začetne ekstremnosti grških filozofov in cerkvenih očetov. Kot rezultat tega ekstrema se je pojavil drug ekstrem – vsaj muslimani ga smatrajo za ekstrem – da ni nobene razlike med moškimi in ženskami.
Spol kot termin danes na Zahodu ni uporabljen v biološkem smislu, ampak je ideja, da so družbene lastnosti določene z vzgojo, kulturo in okoljem, in da ni naravne razlike med razmišljanjem in obnašanjem moških in žensk. Ta ekstrem je rezultat prvotnega ekstrema izpred 2000 let, da ženska ni človeško bitje v popolnosti. Kot rezultat tega 2000 letnega procesa, pa smo danes prišli do drugega ekstrema, da so moški in ženske enaki, da ni nobene razlike.
Islam, čeprav potrjuje, da moški in ženske v enaki meri sestavljajo človeštvo, hkrati potrjuje tudi to, da so moški in ženske različni. Vendar, ali te razlike pomenijo, da so moški po naravi dobri, ženske pa slabe? Ne! Zato lahko pogledamo v Kur'an, ki nam to stvar pojasni na najlepši možni način:
Pri noči, ko prekrije, in dnevu, ko zasije, in Tistemu, ki je ustvaril moškega in žensko. (Kur'an, 92:1-3)
Bog omenja noč in dan, nato pa omenja moškega in žensko. To pomeni, da ima noč svojo vlogo, prav tako pa ima tudi dan svojo vlogo. Za obema se skrivajo ogromne modrosti. Vendar, ali lahko nekdo reče, da je noč slaba in dan dober? Ali pa da je noč dobra in dan slab? Ne! Noben musliman ne more verjeti česa takega. Podobno imajo tudi moški in ženske svoje vloge. Vendar, ali lahko nekdo reče, da je vloga moškega po naravi dobra in vloga ženske po naravi slaba? Ali pa, da je vloga moškega po naravi slaba in vloga ženske po naravi dobra? Ne! Vsak ima svojo vlogo.
Danes je zahodna miselnost to dejstvo v večini sprejela – razen morda kakšni kotički v Vatikanu in na podobnih mestih – vendar muslimani to verjamejo že 1400 let. Razlika med nemuslimani in muslimani je, da je bila v sekularizmu to reakcija na začetno miselnost, da ženske niso človeška bitja v popolnosti, kar se je izrodilo v argument, da vlogo moškega in ženske v družbi določajo le kultura, okolje in vzgoja, zato v realnosti ni nobene resnične moške vloge ali ženske vloge.
Na drugi strani v islamu obstaja določena vloga za moškega in določena vloga za žensko. Kdo je določil to vlogo moškega in ženske? To je njihov Stvarnik. To je glavna filozofska, ideološka ali teološka, kakorkoli temu želite reči, razlika med tema dvema pogledoma na svet.
Sedaj je potrebno razumeti, da je islam te vloge porazdelil med moške in ženske, kakor je porazdelil tudi obveznosti in dolžnosti. Naj vam navedem primer za to: Islam je prepoznal, da imajo ženske naravo materinstva, ne po kulturni tradiciji ali družbenem sistemu, ampak so že po naravi boljše pri skrbi za otroke, saj med njimi in otroki obstaja vez, ki je iznad tradicije.
Psihološka vez, fizična vez, nekaj kar je iznad tradicije človeških bitij. Kot rezultat tega, je islam ženski postavil večjo odgovornost za njene otroke, kot moškemu. Istočasno so dolžnosti otrok do matere večje od dolžnosti do očeta in zato je Poslanec Muhammed, sallallahu alejhi ve sellem, ko je bil vprašan: "Kdo si najbolj zasluži, da se do njega lepo obnašam?" trikrat odgovoril: "Tvoja mati," in šele četrtič dejal: "Tvoj oče."
Poanta tukaj je, čeprav je islam v pogledu otrok ženski določil drugačno vlogo kot moškemu, je ženski hkrati namenil čast in spoštovanje njenih otrok, ki je večja od tiste namenjene očetu. Seveda tudi očetje prejmejo čast in spoštovanje, niso kar nekako izbrisani iz filma, ampak jo prejmejo v skladu z odgovornostjo. In podobno, ker ima mati po naravi, ne samo zaradi kulturne tradicije, nekaj naravnega, ki poveča to vez z otroki, prejme večjo čast in spoštovanje od otrok in ji je hkrati dodeljena večja odgovornost.
Ta primer sem navedel samo zato, da vam pokažem, da islam prepoznava razlike med spoloma in ne sprejema koncepta, da je spol le zadeva vzgoje ali kulturnih tradicij, saj obstajajo naravne razlike med moškimi in ženskami. Pomembno je omeniti tudi to, da čeprav so moški in ženske različni, niso v nasprotju eni z drugim, kar je temelj zahodne miselnosti, posebej feministične – bitka med spoloma, kakor se pogosto reče v popularni kulturi. To v islamu ne obstaja. Moški in ženska delujeta v tandemu, tako kakor noč in dan, živimo pa podnevi in ponoči. Ne morete živeti le ponoči ali le podnevi, podobno moški in ženske niso nasprotniki, niso vkopani eni proti drugim, ampak imajo skupni namen, smisel in cilj. Imajo različne vloge, vendar se te vloge dopolnjujejo in vse so potrebne za uspeh človeštva, ne le na tem svetu, ampak tudi – seveda ker muslimani verjamejo v onostranstvo – na naslednjem, kar je končni in najpomembnejši cilj vsakega muslimana.
Islamska civilizacija za razliko od vsake druge civilizacije na Zemlji temelji, seveda na razodetju, vendar so temelje, da ne bo pomote, skupaj z moškimi, položile ženske. Prva oseba, ki je verjela Poslancu Muhammedu, sallallahu alejhi ve sellem, je bila njegova žena Khadidža. Prvi mučenik v islamu je bila Sumejja. Islamska civilizacija pozna ogromno žensk, ki so aktivno sodelovale pri širjenju in vzpostavitvi islama. Nusejba bint Ka'ab se je hrabro borila v bitki na Uhudu in dobila rano, od katere se je zdravila eno leto. Seveda na tem mestu ne bom mogel omeniti vseh, ampak upam, da ste dobili občutek.
Spomnimo se še ene od najboljših poznavalcev islama na splošno, Aiše bint Ebu Bekr, ki je ena od posameznikov, ki so prenesli največ predaj od Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem. Dala je veliko religijskih odredb in pojasnjevala pomen Kur'anskih verzov ter Poslančevih, sallallahu alejhi ve sellem hadisov.
Poglejte katerokoli drugo civilizacijo na svetu, pa ne boste našli ženske, ki bi imela tako pomembno vlogo pri vzpostavitvi neke civilizacije. Starogrški filozofi, Platon, Aristotel, Sokrat, so bili vsi moški. Zgodnji cerkveni očetje so bili moški in to velja vse do danes. Francoski pisatelji in idejni začetniki francoske revolucije, Rousseau, Voltaire in Montesquieu so bili moški. Prav tako je bilo pri komunistih in njihovi revoluciji – Marx, Engels, Lenin.
Ustanovitelji ZDA so bili vsi moški in vse ostale civilizacije so ustanovili moški. Islam je edina civilizacija na svetu, katero so ustanovili moški in ženske skupaj. Pomembno pri tej zgodovinski zadevi je, da to ni odprto za interpretacijo – to je dejstvo – moški in ženske so to sporočilo skupaj prenesli do nas.
To je bilo samo nekaj misli in občutkov glede tega, kako je islam povzdignil status ženske.
Komentarji
Objavite komentar