ISKANJE ODPUŠČANJA – ISTIGFAR

Istigfar pomeni iskanje odpuščanja za storjene grehe. Odpuščanje pomeni zaščito pred zlom storjenih grehov in pokrivanje le-teh. Vzvišeni Allah Svojemu sužnju, ki Ga zaprosi za odpuščanje grehov, pokriva grehe in ne razkriva njegove sramote na tem svetu. Pokril mu jih bo tudi na bodočem svetu in ne le da ga ne bo osramotil na Sodnem dnevu, ampak mu bo iz Svoje milosti izbrisal tudi kazen za storjene grehe.

Iskanje odpuščanja za storjene grehe se v Kur'anu omenja na številnih mestih. Iskanje odpuščanja se včasih ukazuje, na primer z besedami Vzvišenega: "In iščite odpuščanje od Allaha. Resnično Allah največ odpušča, je Najbolj Usmiljen," (Kur'an; 73:20) včasih se iskanje odpuščanja hvali in priporoča, na primer z besedami Vzvišenega: "In tistih, ki iščejo odpuščanje pred zoro," (Kur'an; 3:17) včasih pa se pojasni, da bo Allah tistim, ki Ga prosijo za odpuščanje, odpustil, na primer z besedami Vzvišenega: "In kdor stori zlo ali je krivičen do sebe, potem pa poišče odpuščanje od Allaha, bo našel Allaha, da največ odpušča, je Najbolj Usmiljen." (Kur'an; 4:110)

Iskanje odpuščanja za storjene grehe se pogosto omenja skupaj s kesanjem, zato v tem primeru istigfar pomeni iskanje odpuščanja z jezikom, kesanje pa čvrsto odločitev srca in namero organov telesa, da se bo prenehalo z delanjem grehov. Pravila, ki se nanašajo na du'a, veljajo tudi za iskanje odpuščanja, tj. Allah se bo, če se bo hotel, odzval in odpustil tistemu, ki prosi za odpuščanje, posebno tistemu, ki Ga za odpuščanje prosi s skrušenim srcem in se k Njemu obrne v pravem času, kakor je čas pred zoro ali po opravljeni molitvi, ko On še posebno sprejema kesanje in odpušča storjene grehe. Najboljše iskanje odpuščanja je tisto, ki se začne z zahvalo svojemu Gospodarju, zatem s priznanjem grehov in na koncu z usmerjeno prošnjo Gospodarju za odpuščanje, kakor se navaja v hadisu, katerega prenaša Šeddad ibn Evs, v katerem stoji, da je Glasnik vere, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Najboljša prošnja za odpuščanje je, da suženj izgovori: 'Bog, Ti si moj Gospodar. Ni drugega boga razen Tebe. Ti si me ustvaril in jaz sem Tvoj suženj. Držim se Tebi dane obveze in obljube, kolikor zmorem. Zatekam se k Tebi pred zlom, katerega sem storil. Priznavam Tvojo blagodat do mene in priznavam svoj greh, pa mi odpusti, saj le Ti odpuščaš grehe.' " (zabeležil El-Buhari)

V hadisu, katerega prenaša Abdullah ibn Omar stoji, da je Ebu Bekr rekel: "Allahov Poslanec, poduči me du'a, katero bom recitiral v molitvi." Pa mu je rekel: "Izgovarjaj besede: 'Bog, jaz sem sam sebi veliko krivice storil. Edinole Ti odpuščaš grehe, pa mi od Sebe podari odpuščanje in se me usmili, saj si Ti Tisti, ki odpušča in je milosten.' " (zabeležil Muslim) V najboljši način iskanja odpuščanja spada tudi to, da suženj izgovori: "Prosim Vzvišenega Allaha, ki je – ni drugega boga razen Allaha – Živi in Večni, da mi odpusti grehe in sprejme kesanje." Od Glasnika vere, sallallahu alejhi ve sellem se prenaša, da je za tistega, ki izgovori navedeno, rekel: "Odpustil mu bo, celo če je pobegnil z bojnega polja." (zabeležil Et-Tirmizi)

Od Ibn Omarja se prenaša, da je rekel: "Lahko smo prešteli, da je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem na enem mestu tudi po stokrat izgovoril: 'Gospodar, odpusti mi in sprejmi moje kesanje. Ti si resnično Tisti, ki sprejema kesanje in veliko odpušča.' " (zabeležila Ahmed in Ebu Davud) Ebu Hurejra prenaša, da je Glasnik vere, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Prisežem pri Allahu, Allaha prosim za odpuščanje in se Mu kesam več kot sedemdesetkrat na dan." (zabeležila El-Buhari in Muslim)

V hadisu, katerega prenaša Enes, so navedeni najpomembnejši razlogi, zaradi katerih Allah odpušča grehe. V njem stoji, da je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Vzvišeni Allah pravi: 'O, človek! Vse, za kar me zaprosiš in iščeš odpuščanje, ti bom odpustil. O, človek! Če bi tvoji grehi dosegli nebo, pa bi me zaprosil, naj ti odpustim, bi ti odpustil. O, človek! Če bi k Meni prišel z grehi kolikšna je Zemlja, potem pa Me srečal, da Mi nisi pripisal nobenega družabnika, bi ti dal odpuščanja kolikšna je ona.' " (zabeležil Et-Tirmizi) V tem hadisu so navedeni trije glavni pogoji za odpuščanje grehov. To so:

1) Du'a z upanjem, da bo uslišana, in ona je kot takšna ukazana ob obljubi, da bo uslišana, kakor Vzvišeni pravi: "In vaš Gospodar je rekel: 'Pokličite Me, odzval se vam bom.' " (Kur'an; 40:60) Glede na to je du'a potrebni pogoj, da bi se Allah odzval in uslišal tisto, kar se od Njega išče. Vsekakor se pod tem misli, da mora du'a izpolnjevati vse pogoje in da ni preprek za njeno uslišanje, saj uslišanje du'a lahko izostane, če manjkajo kakšni pogoji ali če obstajajo kakšne prepreke. Med najpomembnejše pogoje veljavnosti du'a spadata prisotnost srca in upanje, da se bo Vzvišeni Allah odzval in izpolnil iskano. Najpomembnejši pogoj za odpuščanje je, da človek – ko greši – ne pričakuje odpuščanja od nikogar mimo svojega Gospodarja in ve, da nihče mimo Njega ne more odpustiti grehov. Njegove besede v zgoraj citiranem hadisu kudsi: "O, človek! Vse, za kar me zaprosiš in iščeš odpuščanje, ti bom odpustil," pomenijo, da ni pomembno, kako veliki in številni so tvoji grehi in prestopki, Allahu ni težko odpustiti vseh. V drugem verodostojnem hadisu je Glasnik vere, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Ko nekdo od vas od Allaha nekaj išče, naj zaprosi za tisto, kar je veliko, saj Allahu ni nič težko." (zabeležil Muslim) To je zato, ker ni pomembno kako veliki so grehi sužnja, Allahovo odpuščanje in milost sta od njih večja. V tem smislu je Imam Šafija pred smrtjo rekel:

Ko sem uvidel, da moje srce je surovo

in mezhebi postali so tesni,

sem upanje svoje položil v odpuščanje Tvoje.

Moji grehi so veliki, ko pa sem jih primerjal

s Tvojim odpuščanjem, moj Gospodar,

sem videl, da odpuščanje Tvoje vseeno je večje.

2) Iskanje odpuščanja za storjene grehe, četudi bi bili veliki in številni kolikor je do neba, tj. se dotikajo oblakov, a po drugi verziji, četudi se z očesom ne bi mogli pregledati; Vzvišeni Gospodar bo Svojemu sužnju odpustil tudi takšne grehe, če Ga zaprosi, naj mu jih odpusti.

Od modrega Lukmana se prenaša, da je svojemu sinu, ko mu je svetoval, rekel: "O, moj sinko! Navadi svoj jezik na pogosto izgovarjanje: 'Allahumegfirli/Allah, odpusti mi,' ker (pri Allahu) obstajajo trenutki, ko ne zavrne nikogar, ki ga zaprosi."

El-Hasan je rekel: "Čimveč prosite Allaha, naj vam odpusti, medtem ko ste v svojih hišah, za mizico, na poti, na tržnici in kjerkoli ste, saj ne veste, kdaj točno se spušča Allahovo odpuščanje."

3) Iskrena predanost pri verovanju v Allaha (tevhid), kajti to je najpomembnejši pogoj za odpuščanje grehov. Tistemu, komur manjka ta pogoj, ne bo odpuščeno, in obratno, kdor je izpolnil ta pogoj, je izpolnil najpomembnejši pogoj za odpuščanje. V tem smislu Vzvišeni Allah pravi: "Resnično Allah ne odpušča, da se Mu pridružuje (partnerje), odpušča pa ostalo, komur hoče." (Kur'an; 4:116) Ibn El-Kajjim glede besed Vzvišenega v prej citiranem hadisu kudsi: "O, človek! Če bi k Meni prišel z grehi kolikšna je Zemlja, potem pa Me srečal, da Mi nisi pripisal nobenega družabnika, bi ti dal odpuščanja, kolikšna je ona," pravi: "Tistim, ki resnično verujejo v samo Enega in Edinega Allaha in Mu v ničemer nikogar in ničesar ne smatrajo enakim, se odpušča tudi tisto, kar se drugim, ki niso takšni, ne odpušča. Če bi človek, ki iskreno veruje v Allaha in Mu nikoli nikogar in ničesar ni smatral enakim, k svojemu Gospodarju prišel z grehi kolikšna je Zemlja, bi mu On dal prav toliko odpuščanja. To ne velja za tiste, katerih verovanje v Edinega Allaha je okrnjeno, saj čistemu verovanju v edinstvenost Allaha ni svojstvena nikakršna vrsta pripisovanja družabnika in ker ob takšnem verovanju ne more ostati noben greh, saj vsebuje takšno ljubezen do Allaha, njegovo povzdigovanje in poveličevanje, strahospoštovanje in upanje na odpuščanje, ki bi grehe – če bi jih bilo kolikšna je Zemlja – oprali. Izraz "kolikšna je Zemlja" pomeni, kot da je Zemlja polna ali skoraj polna grehov. Vendar je prepuščeno Allahovi volji, katere bo, če hoče, s Svojo milostjo in dobroto odpustil, a če hoče, s Svojo pravičnostjo in modrostjo kaznoval. V vsakem primeru njemu pripada dolžna hvaležnost."

Kdor veruje v Enega in Edinega Allaha nikoli ne bo vržen v Ogenj, kakor se bodo vanj metali neverniki, niti ne bo v njem ostal, kakor bodo v njem ostali neverniki. Če je človekovo verovanje v edinstvenost Allaha popolno in iskreno, če je s srcem, jezikom in ostalimi organi izpolnil vse pogoje, ali pa vsaj s srcem in jezikom na smrtni postelji, si je zaslužil, da mu bodo odpuščeni vsi prejšnji grehi in v popolnosti bo obvarovan peklenskega ognja. Čigar srce se dokaže z besedami verovanja v edinstvenost Allaha, iz njega izstopi vse mimo Allaha in ostane mesto samo za Njega. Vse to zaradi silne ljubezni do Allaha, poveličevanja, povzdigovanja in strahospoštovanja ter upanja in zaupanja v Njegovo milost, ko pa se to doseže, človekovi grehi in prestopki – četudi bi jih bilo kot morske pene – zgorijo, morda pa se pretvorijo celo v dobra dela.

IZREKI O VRLINAH ISKANJA ODPUŠČANJA

Ibn Abbas je rekel: "Kakor Allah ne bo sprejel niti dobrih del tistih, ki Mu pripisujejo družabnika, tako upamo, da bo grehe tistih, ki iskreno verujejo v Njegovo edinstvenost, odpustil."

Aiša je rekla: "Blagor tistemu, ki v svoji knjigi dejanj najde zapisano, da je pogosto prosil za odpuščanje grehov."

Ali je rekel: "Allah Svojega sužnja ne bi navdihoval z iskanjem odpuščanja za storjene grehe, če bi ga mislil kaznovati."

Katade je rekel: "Ta Kur'an vas bo usmeril na vaše bolezni in na vaša zdravila. Vaše bolezni so grehi, a vaša zdravila iskanje odpuščanja."