EJJUBOVA POTRPEŽLJIVOST

Njegova potrpežljivost in težave, ki so ga zadele, se navajajo kot primer potrpežljivosti.

Ibn Kesir pravi: "Mufessirji, zgodovinarji in ostali pravijo: 'Ejjub (Job) je bil bogat in posedoval je vse oblike ter vrste imetja: veliko živino in drobnico, sužnje in velike površine zemlje v Es-Senijjetu oziroma Havranu (južno od Damaska).' "

Ibn Asakir navaja, da je bil cel ta kraj njegov in da je imel veliko otrok ter družino. Zatem je vse to izgubil in bil skušan z različnimi težavami na svojem telesu. Edino srce in jezik sta ostala zdrava, pa je z njima delal zikr Allahu. Tudi poleg vsega tega je bil potrpežljiv. Zanesel se je na Allaha in mu delal zikr – podnevi in ponoči, zjutraj in zvečer.

Njegova bolezen je trajala tako dolgo, da so ga zapustili tudi najbližji prijatelji, zato je bil odpeljan izven svojega mesta in zapuščen na nekem smetišču. Svet ga je prenehal obiskovati, tako da ni ostal nihče, ki bi z njim sočustvoval, razen njegova žena. Pazila je na svoje dolžnosti do njega in se spominjala, kako je bil pred tem do nje dober in milosten. Obiskovala ga je, ga pazila in mu pomagala, da je opravljal fiziološko potrebo in ostalo, kar mu je bilo potrebno.

Vendar se je tudi njeno stanje poslabšalo – zmanjkalo ji je sredstev – zato je morala sama služiti svetu, da bi kaj zaslužila in tako lahko nahranila Ejjuba ter mu nudila, kar potrebuje. Naj bo Allah zadovoljen z njo in ona z Njim. Skupaj z njim je potrpežljivo prenašala izgubo bogastva in otrok, nesrečo, ki je zadela njenega moža, skopost bogatih in služenje drugim – vse to po sreči in blaginji, v kateri sta bila in spoštovanju, ki sta ga uživala. In vsi smo Allahovi in k Njemu se vračamo. V sahih hadisu je potrjeno, da je Allahov Poslanec sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Najtežje skušnjave med ljudmi imajo glasniki vere, zatem izbrani od ostalih ljudi in nato najboljši za njimi." In rekel je: "Človek je skušan sorazmerno svoji veri. Če je njegova vera čvrsta, se mu povečajo skušnjave." (zabeležila Et-Tirmizi in Ibn Madža)

Vse te težave so Ejjubu samo še povečale potrpežljivost in upanje, da bo za to nagrajen, poleg tega pa tudi hvaležnost Allahu. Zato se njegova potrpežljivost in težave, ki so ga zadele, navajajo kot primer. Vzvišeni pravi:

In omeni Našega sužnja Ejjuba, ko je zaprosil svojega Gospodarja: "Hudič se me je dotaknil s trpljenjem in muko." "Udari s svojo nogo. To je hladna voda za kopanje in pitje." Podarili smo mu družino in podobno poleg nje – milost od Nas in opomin za tiste, ki razumejo. "In s svojo roko vzemi snop ter udari z njim, a ne prekrši prisege." Resnično smo ga našli potrpežljivega – odličen suženj, neprestano se je kesal. (Kur'an; 38:41-44)

Sa'di pravi: "Ker je takšno stanje trajalo dolgo in je nanj pozabil vsak prijatelj ter zdravnik, se je z molitvijo obrnil k svojemu Stvarniku: 'Resnično se me je dotaknila težava, Ti pa si Najbolj usmiljen od usmiljenih.' (Kur'an; 21:83) Rečeno mu je bilo: 'Udari s svojo nogo.' Ko je udaril, je Allah dal, da se je pojavil izvir hladne vode. Ukazano mu je bilo, naj se napije iz tega izvira, nakar so izginile zunanje ter notranje sledi bolezni."

Hafiz Ibn Hadžer pravi: "Najbolj verodostojna predaja o Ejjubu se navaja od Ibn Ebi Hatima, Ibn Džubejra, Ibn Hibbana in Hakima z verigo prenašalcev, ki gre preko Nafi'a ibn Jezida, on pa jo prenaša od Ukajla, on od Zuhrija, ki prenaša, da je Enes rekel: 'Skušnjava Allahovega glasnika vere Ejjuba, mir z njim, je trajala trinajst let, zato so ga zapustili vsi, tako bližnji kot daljni. Izjema sta bila dva njemu najljubša brata, ki sta ga obiskovala zjutraj in zvečer. Nekoč je en drugemu rekel: 'Veš, prisežem pri Allahu, Ejjub je moral narediti nekakšen greh, kakršen na svetu še ni bil storjen, drugače bi Allah od njega odklonil te muke!' Drug brat je to omenil Ejjubu, kar ga je zelo razžalostilo, zato je začel prositi svojega Stvarnika. Ko je odšel, da opravi fiziološko potrebo, ga je njegova žena vodila za roko, ko pa jo je opravil, žena ni takoj prišla po njega. Takrat je Allah Ejjubu razodel, naj na mestu kjer je bil z nogo udari po zemlji. Ko je to naredil, je iz zemlje privrela hladna voda, s katero se je okopal in s katero se mu je vrnilo zdravje. Ko se je njegova žena vrnila, ga ni prepoznala. Vprašala ga je, če je videl Ejjuba, on pa ji je odgovoril: 'To sem jaz.' Ejjub je imel gumni: eno za pšenico in drugo za ječmen. Allah je poslal dva oblaka. Ko je eden od njiju prišel iznad gumna za pšenico, se je iz njega vsul kup zlata; iz drugega se je na gumno za ječmen vsul kup srebra.' "

V Sahihu se od Ebu Hurejre prenaša, da je Allahov glasnik vere sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Medtem ko se je Ejjub, mir z njim, kopal, se je nad njega spustil roj kobilic. Ejjub, mir z njim, jih je začel zbirati v svojo obleko. Njegov Vzvišen Gospodar ga je poklical: 'O, Ejjub! Ali te nisem naredil bogatega brez tega, kar vdiš?' Rekel je: 'Da, moj Gospodar, vendar sem jaz odvisen od Tvojega blagoslova.' " (zabeležil El-Buhari)

V predaji o Ejjubu najdemo lekcijo za tiste, ki so lekcijo pripravljeni sprejeti. Kako je bil ob izgubi imetja, bližnjih in zdravja potrpežljiv s svojo prelepo potrpežljivostjo. Ostal je čvrst v svoji ljubezni do Vzvišenega Allaha; bil je potrpežljiv pri Njegovih odredbah, na vse to pa se Mu ni pritoževal, čeprav to ne zmanjšuje potrpežljivosti (če oseba nad svojimi življenjskimi težavami v molitvi in prošnji potarna Allahu, ne pa ljudem). Zato je Allah že na tem svetu polepšal njegovo življenje. Vrnil mu je imetje, družino ter zdravje, in sicer še obilneje v odnosu na to, kar je posedoval predtem.

Primeri resničnega in iskrenega verovanja vedno dajejo plodove, veliko boljše in lepše od ostalih plodov, tako na tem kot na onem svetu. Ejjub je bil poosebitev prelepe potrpežljivosti. Naj je Allahov mir in blagoslov na vse Njegove poslance in glasnike vere. In Hvala Allahu, Gospodarju vseh svetov.