Post ni edinstvena praksa muslimanov. Tudi kristjani, judje in ostali se postijo, ali so se postili v povezavi s svojo religijsko prakso. Allah to dejstvo omeni v Kur'anu:
O, vi, ki verujete! Predpisuje se vam post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi bili bogaboječi. (Kur'an, 2:183)
Nekateri ameriški domorodci so se postili, da bi odvrnili katastrofe ali z namenom pokore za greh. Domorodni prebivalci Severne Amerike so opravljali plemenski skupinski post, da bi tako odvrnili grozečo nevarnost. Staroselci Mehike ter Inki v Peruju so opravljali spokorniški post, da bi zadovoljili svoja božanstva. Pretekli narodi starega sveta, kot so Asirci in Babilonci, so post opravljali kot obliko pokore. Tudi judje se postijo z namenom pokore in očiščevanja na dan pokore ali Jom Kipur. Na ta dan ni dovoljena ne hrana ne pijača. Zgodnji kristjani so post povezovali s pokoro in očiščenjem. Krščanska cerkev je v prvih dveh stoletjih svojega obstoja post vzpostavila kot prostovoljno pripravo na sprejem zakramentov obhajila in krsta ter za posvetitev duhovnikov. V šestem stoletju je bil postni čas podaljšan na štirideset dni, z enim dnevnim obrokom hrane. Po reformaciji je post ohranila večina protestantskih cerkva, v nekaterih primerih pa je postal prostovoljen. Vendar so strogi protestanti obsodili ne le cerkvene praznike, ampak tudi njen tradicionalen post. V katoliški cerkvi post lahko vključuje le delno abstinenco od hrane in pijače ali pa popolno abstinenco. Katoliška dneva posta sta pepelnična sreda in veliki petek. Na Zahodu je post prevzel tudi obliko gladovne stavke. To je oblika posta, ki je v današnjem času postala politično orožje, populariziral pa ga je Mahatma Gandhi v boju za osvoboditev Indije izpod britanske krone.
Islam je edina religija, ki je v teh stoletjih vse do današnjega dneva ohranila tako zunanje kakor tudi duhovne dimenzije posta. Človekovi sebični motivi in primitivne strasti ga odtujijo od Stvarnika. Najteže ukrotljive emocije človeškega bitja so ponos, lakomnost, požrešnost, pohlep, skopost, pohota, zavist in bes. Teh emocij že po naravi ni lahko nadzirati, zato se mora oseba kar močno potruditi, da jih zmore ukrotiti. Muslimani se postijo, da očistijo svoje duše in na te najtežje nadzorovane ter primitivne emocije nataknejo uzdo. Ljudje so v pogledu njih odšli v dva ekstrema. Nekateri dopuščajo, da te emocije vodijo njihova življenja, kar je vodilo v barbarstvo med starodavnimi ljudstvi in v materializem med sodobnimi, medtem ko drugi te človeške lastnosti poskušajo popolnoma izločiti, kar vodi v meništvo.
Četrti steber islama se opravlja enkrat na leto v mesecu ramadanu, devetem mesecu islamskega koledarja.
Mesec ramadan, v katerem je bil razodet Kur'an. (Kur'an, 2:185)
Iz Svoje milosti je Allah iz dolžnosti izvzel bolne, popotnike in ostale, ki imajo legitimno opravičilo.
Post muslimanu pomaga, da obvlada samega sebe, pridobi boljše razumevanje Allahovih daril in poveča sočutje do prikrajšanih. Post vključuje abstinenco od vseh telesnih užitkov od zore do sončnega zahoda. Ne le da je prepovedana hrana in pijača, ampak tudi spolni odnosi.
Vse stvari, ki so že v ostalih mesecih prepovedane, so v tem mesecu še toliko bolj zaradi njegove svetosti. Oseba v vsakem trenutku, katerega preživi v postu, obvladuje svoje strasti v voljni pokornosti Allahu. To zavedanje dolžnosti in duh potrpežljivosti osebi pomaga pri krepitvi njegove vere. Oseba, ki abstinira od dovoljenih stvari, kakor sta hrana in pijača, se bo tudi lažje zavedala svojih grehov. Povečano stanje duhovnosti pomaga pri odpovedovanju navad laganja, pohotnega buljenja v nasprotni spol, opravljanja in izgubljanja časa (dolgočasja). Ko je oseba cel dan lačna in žejna, lahko začuti bedo milijonov ljudi na svetu, ki umirajo od lakote, čeprav dejansko to občuti le kot odsev. Navsezadnje, kako bi nekdo lahko sočustvoval z lačnimi, če nikoli ni občutil muk lakote. Zato je ramadan tudi mesec miloščine in podarjanja.
Po sončnem zahodu je post prekinjen z lahkim obrokom imenovanim iftar. Številni odidejo v mošejo na posebno skupinsko nočno molitev imenovano teravih. Družine se zbudijo pred zoro in skupaj pojejo prvi obrok dneva, s katerim lažje počakajo do sončnega zahoda. Proti koncu ramadana muslimani poskušajo ujeti posebno noč, Lejletul-Kadr, v kateri je bil razodet Kur'an, zato povečajo svoje čaščenje. Mesec ramadan se konča z enim od dveh islamskih praznikov imenovanim eid el-fitr. Na ta dan muslimani praznujejo, se veselijo in obdarujejo otroke. Muslimanom je obvezno pomagati revnim, da se tudi oni lahko pridružijo prazniku in veselju, zato dajejo zekat el-fitr, posebno in obvezno dajatev v obliki hrane, in tako vsi lahko uživajo v vedrem razpoloženju tega dneva.
Komentarji
Objavite komentar