Imam Ibn El-Kajjim je rekel: "Srce je na svojem potovanju k Allahu kakor ptica: ljubezen je njena glava, strah in upanje sta njeni krili. Ko so glava in krila zdravi, ptica leti elegantno. Če je glava odsekana, ptica umre. Če ptica izgubi eno od svojih kril, postane tarča vsakega lovca ali plenilca."
LJUBEZEN DO ALLAHA
Najkoristnejša, najiskrenejša in najplemenitejša vrsta ljubezni je zagotovo ljubezen do Tistega, ki je naša srca ustvaril za ljubezen in čaščenje izključno Njega. Allah je Tisti, h Komur se srca obračajo v ljubezni, hvaležnosti, poveličevanju, ponižnosti, predanosti in čaščenju. To je perfekcija ljubezni, katero spremlja popolna predanost in ponižnost. Allah je v vsakem pogledu ljubljen že zaradi Njega samega, tisto kar je ljubljeno poleg Njega, pa je ponavadi ljubljeno zaradi ljubezni katero vrača. Vse razodete Knjige in vsi poslanci pričajo o ljubezni do Njega, kakor o tem priča tudi naravni impulz, katerega je ustvaril v Svojih sužnjih, ter podarjeni razum in blagoslovi, s katerimi jih je zasul.
Ko srca dozorijo, ljubijo vsakogar, ki je usmiljen in prijazen do njih. Kako velika je ljubezen do Njega, od Kogar izvira vsa milost! Vsaka dobra stvar, v kateri uživajo Njegove stvaritve, je eden od Njegovih blagoslovov in On je Edini, brez družabnikov in brez partnerjev.
In kar imate od blagorjev je od Allaha. Potem ko se vas dotakne neprijetnost, pa Njega prosite za pomoč. (Kur'an, 16:53)
In med ljudmi so tisti, ki si poleg Allaha druge vzamejo za boga. Ljubijo jih, kakor bi morali ljubiti Allaha. Vendar tisti, ki verujejo, še močneje ljubijo Allaha. (Kur'an, 2:165)
O, vi, ki verujete! Kdor od vas odpade od svoje religije, pa Allah bo prišel z ljudmi, katere ljubi in oni ljubijo Njega, ponižni do vernikov in ponosni do nevernikov; boreč se na Allahovi poti in ne boječ se obtožb tistih, ki obtožujejo. (Kur'an, 5:54)
Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel, da noben suženj resnično ne veruje, dokler mu on, sallallahu alejhi ve sellem ni dražji od njegovega lastnega otroka, očeta in celotnega človeštva. (hadis o tem sta zabeležila El-Buhari in Muslim)
Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je Omarju ibn El-Khattabu rekel: "... dokler ti ne bom dražji od samega sebe." (zabeležil El-Buhari)
Če mora imeti Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem glede naše ljubezni takšno prednost pred nami samimi, ali potem Allah nima še večje pravice do naše ljubezni? Vse kar prihaja od Njega k Njegovim sužnjem, pa naj bo to nekaj kar imajo radi, ali nekaj česar ne marajo, nas usmerja k temu, da Ga ljubimo. Njegovo podarjanje in Njegovo odvzemanje, sreča in nesreča, katero predpiše za Svoje sužnje, Njegova pravica in milost, Njegovo dajanje življenja in vzemanje njega, Njegovo usmiljenje in prikrivanje človekovih slabih dejanj, Njegov odziv na molitve sužnja, čeprav na nikakršen način nima potrebe po njem – vse to srca vabi, da Ga častijo in ljubijo.
Če bi človeško bitje kaj takega v najmanjši meri naredilo drugemu človeku, slednji ne bi mogel obrzdati ljubezni do njega. Kako oseba ne more ljubiti Tistega, ki je Najbolj Milosten do nje, kljub vsem njenim slabim dejanjem? Allahova milost se na človeka spušča z nebes, medtem ko se človekova slaba dejanja dvigajo z Zemlje. Allah išče prijateljstvo in ljubezen Njegovega sužnja z radodarnostjo do njega, čeprav nima potrebe po njem, medtem ko se suženj preko neposlušnosti in slabih dejanj izpostavlja Allahovi jezi, čeprav ima potrebo po Njegovi pomoči. Allahova milost sužnja ne odvrne od neposlušnosti do Gospodarja, njegova neposlušnost in slaba dejanja, pa Allaha ne odvrnejo od podarjanja Svojih blagoslovov.
Ljubezen do Allaha srcu daje življenje in vzdržuje dušo. Srce ne izkusi nobenega zadovoljstva, ne občuti nobenega užitka, niti ne okusi nobenega uspeha, če nima te ljubezni. Če srce izgubi to ljubezen, potem je izguba hujša od tiste, ko oko izgubi vid in uho izgubi sluh. Še hujše od tega; propad srca, ki se je oropalo te ljubezni do Stvarnika, je daleč hujši od propada telesa, ko ga zapusti duša. To resnico prepoznajo samo živi ljudje, saj rana mrtvih ne boli.
UPANJE
To je mirno stanje srca, ki čaka na tisto, kar mu je drago. Če sredstva – preko katerih lahko dobimo, kar srce pričakuje – niso prisotna, potem bi bil bolj ustrezen opis takšnega stanja neumnost in norost. Podobno, če se bo pričakovano zagotovo zgodilo, potem upanje tudi v tem primeru ni termin, s katerim bi lahko opisali to stanje. Oseba ne more reči: "Želim si, da sonce vzide ob sončnem vzhodu," saj se bo to zagotovo zgodilo, vendar lahko reče: "Želim si, da bi deževalo."
Tisti, ki so preučevali srce, so učili, da je ta svet kakor njiva, katero se obdeluje za plodove na onostranstvu: srce je kakor prst, vera je kakor seme, dejanja pokornosti pa so kakor oranje prsti, priprava za sejanje in kopanje kanalov za namakanje. Srce, ki je v ljubezni s tem svetom, je kakor neplodna prst, iz katere semena ne morejo vzkliti. Dan Vstajenja je kakor dan žetve in nihče ne žanje, česar ni posejal. Nobeno seme poleg semena vere ne more vzkliti in vera redko prinese plod, če je srce gnilo in nemoralno. Na enak način semena ne vzklijejo iz neplodne zemlje, zato je človekovo upanje na Allahovo odpuščanje lahko primerljivo z upanjem poljedelca.
Če nekdo poišče plodno prst, poseje zdrava semena, priskrbi kar potrebuje in ko potrebuje, populi plevel in ostalo, kar bi lahko oviralo ali preprečilo rast pridelka, potem pa sedi in čaka na Allahov blagoslov v obliki ugodnega vremena ter odstranitve uničujočih škodljivcev, dokler pridelek ne dozori – v tem primeru se njegovo čakanje lahko opiše kot upanje.
Vendar, če semena poseje na trdo neplodno zemljo, ki leži previsoko, da bi jo dosegla voda in ne skrbi za pridelek, potem pa čaka na žetev – v tem primeru se njegovo čakanje lahko opiše le kot norost in neumnost, ne pa kot upanje. Zato termin upanje ustreza samo čakanju, katerega spremlja hrepenenje in koprnenje po nečem, potem ko so bile pripravljene okoliščine, ki pomagajo pri realizaciji te želje – to pomeni, da so bila izkoriščena vsa sredstva v domeni človekove moči in izbire. Stvari, ki niso v domeni človekovega nadzora in so v popolnosti v domeni Allahove milosti, prav tako igrajo svojo vlogo. Allah lahko odstrani vse škodljive pojave in ovire, če On tako želi. Če suženj poseje semena vere, jih zaliva s pokornostjo in čaščenjem Allaha, ter svoje srce očisti slabih elementov, potem pa čaka na Allahov blagoslov v obliki vztrajnosti, in na Njegovo darilo v obliki dobrega konca ter odpuščanja – potem je njegovo čakanje resnično upanje na najboljše.
Zares tisti, ki verujejo in tisti, ki so se preselili in borili na Allahovi poti – oni upajo na Allahovo milost. In Allah je El-Gafur (tj. Tisti, ki odpušča), Er-Rahim (tj. Najbolj Usmiljeni). (Kur'an, 2:218)
To pomeni, da takšni ljudje lahko upajo na Allahovo milost. Seveda Allah upanja ni omejil samo na njih, saj ga imajo lahko tudi ostali, vendar jih je odlikoval kot ljudi, katerih upanje ima resnično čvrste temelje.
Tisti, čigar upanje ga usmerja k pokornosti Allahu in ga odvrača od nepokornosti Njemu, ima resnično upanje; medtem ko je upanje, ki osebo vodi v brezdelje in v slaba dejanja, le neumnost in pretveza. Ena od najhujših oblik samoprevare je, ko nekdo pretirano greši in nato brez občutka obžalovanja upa na odpuščanje, ali pričakuje približevanje Allahu brez pokoravanja Njemu in čaščenja Njega. Mar upa na sadeže Raja, medtem ko je posadil le semena za Ogenj.
STRAH
Strah je kakor ostroga, s katero je suženj spodboden na pot znanja in dejanj, zato da se bo približal Allahu. To je bolečina in bojazen srca, ko občuti, da mu grozi nevarnost. Strah telesu prepreči nepokornost in ga potisne v čaščenje ter služenje. Pomanjkanje strahu vodi v nemarnost in drznost v grešenju, medtem ko preveč strahu vodi v stanje depresije in obupa.
Strah pred Allahom včasih izvira iz znanja o Njemu in Njegovih lastnostih – znanje o tem, da On zlahka uniči nebesa in Zemljo, če želi tako storiti, pri tem pa Ga nič ne more ustaviti. Včasih je vzrok za strah ogromno slabih dejanj, katere je zagrešil suženj. Spet drugič je vzrok kombinacija vseh teh stvari. Stopnja človekovega strahu je odvisna od zavedanja svojih napak in zavedanja Allahove Slave in Moči – ter dejstva, da On ne bo vprašan za tisto, kar naredi, medtem ko Njegovi sužnji bodo. Oseba, ki se najbolj boji svojega Gospodarja je oseba, ki ima največ znanja o Njem. Zato je Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem rekel: "Prisežem pri Allahu, od vseh ljudi imam največ znanja o Allahu in se Ga najbolj bojim." (zabeležila El-Buhari in Muslim od Aiše bint Ebu Bekr Es-Siddik)
Allaha se izmed Njegovih sužnjev bojijo tisti, ki imajo znanje. (Kur'an, 35:28)
Strah požge prepovedane strasti, tako da slaba dejanja, ki so sužnju morda zelo ljuba, kmalu postanejo neokusna, kakor med postane odvraten nekomu, ki si ga je zaželel, potem pa izvedel, da je bil zastrupljen. Strah ukroti ude in srce napolni s predanostjo, ponižnostjo in umirjenostjo. Ošabnost, sovraštvo in zavist ga zapustijo, napolni pa se z Njim – preko strahu pred Njim in preko razmišljanja o Njegovi kazni. Tako postane zaposleno samo z Njim in nima nobene druge skrbi, kot razmišljanje o Allahu, obračunavanje s sabo in napor na Allahovi poti. Suženj s takšnim srcem postane oprezen pri vsakem dihu in v vsakem trenutku; neprestano se graja za intimne misli, storjena dejanja in izgovorjene besede. Njegovo stanje je kakor stanje osebe, ki je ujeta v kremplje leva in ne ve, ali ga bo izpustil in mu dovolil pobegniti, ali pa ga bo napadel in ubil. Tako postane notranje in zunanje zaposlen s tem, česar se boji. V njem ni prostora za nič drugega kot za tisto, česar se boji. To je stanje osebe, ki je prežeta s strahom pred Allahom. Allah tistim, ki se Ga bojijo, podarja usmeritev, milost in znanje:
Usmeritev in milost za tiste, ki se bojijo svojega Gospodarja. (Kur'an, 7:154)
Allaha se izmed Njegovih sužnjev bojijo tisti, ki imajo znanje. (Kur'an, 35:28)
Njihova nagrada je pri njihovem Gospodarju – edenski vrtovi pod katerimi tečejo reke; v njih bodo večno in za vedno prebivali. Allah bo zadovoljen z njimi in oni bodo zadovoljni z Njim. To je za tistega, ki se je bal svojega Gospodarja. (Kur'an, 98:8)
Allah je Svojim sužnjem ukazal strah pred Njim in vero naredil pogojeno z njim:
Bojte se Mene, če ste verniki. (Kur'an, 3:175)
Zato je nepredstavljivo, da vernik ne bi imel strahu pred Allahom, vseeno kako majhen je ta strah. Šibkost strahu je v sorazmerju s šibkostjo znanja in imana. Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem je rekel: "Noben vernik, ki je jokal iz strahu pred Allahom, ne bo vstopil v Ogenj, razen če se mleko vrne v vime." (zabeležil Et-Tirmizi, sahih)
Zares tisti, ki so iz strahu pred svojim Gospodarjem previdni in tisti, ki verujejo v ajete svojega Gospodarja in tisti, ki svojemu Gospodarju ne pridružujejo partnerjev in tisti, ki dajo kar dajo – medtem ko se njihova srca bojijo, ker se bodo vrnili k svojemu Gospodarju. Takšni hitijo k dobrim (dejanjem) in oni so v njih najboljši. (Kur'an, 23:57-61)
Od Aiše je preneseno, da je rekla: "Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem sem vprašala o tem verzu rekoč: 'Ali so to tisti, ki pijejo opojna sredstva, prešuštvujejo in kradejo?' On, sallallahu alejhi ve sellem je rekel: 'Ne, o hčerka Es-Siddika, to so tisti, ki se redno postijo in molijo in dajejo zekat in se bojijo, da njihova dobra dela ne bodo sprejeta: Takšni hitijo k dobrim (dejanjem).' " (zabeležila Et-Tirmizi in El-Hakim, sahih)
Če razmislite o družabnikih Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in dobrih ljudeh tega ummeta, ki so jim sledili, potem boste videli, da so bili povsem predani pri izvrševanju najboljših dejanj, hkrati pa so bili prežeti s strahom pred Allahom. Medtem ko mi v primerjavi z njimi skoraj vse naredimo nepopolno in površno, pa se kljub temu počutimo precej varno.
Komentarji
Objavite komentar