BITKA PRI HITTINU

Bitka pri Hittinu privlači posebno pozornost zahodnih zgodovinarjev, saj je bila alarmanten znak zaključka križarske dominacije na Vzhodu. Prav tako je označevala rušenje evropskih sanj, ki so bile izvor razpihovanja teh nepravičnih vojn. Obstajajo tisti, ki želijo zamegliti očiten sijaj Salahuddinove zmage in trdijo, da so zlom križarjev prinesli nekateri drugi dejavniki mimo vojaških. Takšno stališče pobija dejstvo, da je resnični vitez sposoben oceniti atmosfero bitke in opazi slabosti ter morebitne taktične napake sovražnika, nato pa vse to obrne v svojo korist in zmaga. Salahuddin (Salah Ed-Din Jusuf ibn Ejjub; Saladin) je to uspel narediti s pomočjo svojega političnega talenta in modrostjo.

Ni odveč omeniti tudi Churchillove analize Hittinske bitke. Trdil je, da je bila številčnost islamske vojske glavni dejavnik njenega uspeha. Odgovor na to trditev je, da je bila številčnost križarske vojske, ki je prihajala iz različnih frankovskih kneževin, veliko večja od muslimanske vojske, vendar te številčnosti nista spremljali dobra logistika in modra strategija. Znano je, da so križarske ladje neprestano oskrbovale križarske napadalce.

Raziskovalci križarskih vojn so se osredotočili na sedem pohodov, ki so bili službene ekspedicije, katere so vodili pomembni kralji in ugledni grofje. Ne smemo pozabiti na ladje, ki so pod cerkvenim patronatom kontinuirano prihajale v Palestino. Cerkev je po celi Evropi, od juga do severa, pošiljala delegacije in vsakomur, ki se vkrca na ladje in odpotuje v sveto zemljo, obljubljala odpuščanje grehov.

Kaj bi Salahuddin lahko naredil proti vojskam celotnega evropskega kontinenta, ko pa sta bili ob njem le sirska in egipčanska vojska? Nekajkrat je prišla pomoč iz Iraka in Arabskega polotoka, vendar je bilo to redko. Naš vitez se je pritožil abbasidskemu kalifu in ga prosil, naj vpliva na emirje in zahteva naglo posredovanje. Po morju so vsakodnevno prihajale evropske ladje. Proti temu se je Salahuddin boril z omejenimi sredstvi in vojsko.

Trditve o številčnosti muslimanske vojske bi imele značaj, če križarjem na pomoč ne bi prihajali plačanci, katerih je bilo kot peska. Trditve o nedosegljivi številčnosti muslimanske vojske so prazne teorije. Nekateri trdijo, da v spopad ni odšla celotna križarska vojska. Vsiljuje se vprašanje: Zakaj se ni odzvala celotna vojska, če je bila to odločujoča bitka? In zakaj so potem sploh prišli iz svojih držav?

Seveda je potrebno omeniti tudi ozadje bitke. Na kratko, v Jeruzalemskem kraljestvu se je med številnimi grofi in Baldvinovim pooblaščencem Guyem Lusignonskim (Guy de Lusignan) odvijal spopad za prevlado. Guy Lusignonski ni posedoval lastnosti, s katerimi bi lahko kandidiral za poveljstvo. Lotil se je pretežkih bitk, ki so omajale njegov politični ugled. Zatem je Baldvin IV. umrl, Baldvin V. pa je bil imenovan za mladoletnega kralja pod skrbništvom Rajmunda III., vladarja Tripolija (Raymond III. de Tripoli). To imenovanje je ustvarilo sovražnost med njim in prejšnjim pooblaščencem. Baldvinova sestra Sibylle se je obrnila na jeruzalemskega patriarha Heracliusa in zahtevala pravico svojega moža do oblasti nad Jeruzalemom. Heraclius je njo in njenega moža naglo okronal ter Rajmundovo namestništvo razglasil za ničevno. Rajmund je razumel, da bi ga nasprotovanje pripeljalo v konflikt z verskim prvakom, zato se je povlekel v Tripoli. Njegovi rivali, ki so se bali združitve Jeruzalema in Tripolija so bili zadovoljni in pohiteli s prisego Guyu Lusignonskemu.

Vse to kaže, da je bila frankovska enotnost razbita, saj so se razdelili na klane. To bi izkoristil vsak vitez, ki bi se zavedal te situacije. Vendar se tega ni zavedal Rejnald Katiljonski (Renaud de Chatillon), ko je prekršil premirje med Salahuddinom in križarji. Zlorabil je svoj položaj in s svojega gradu Kerak napadel karavane na poti iz Egipta in Sirije proti Hidžazu. Že pred tem je izvrševal podobne napade, vendar se je opravičeval, priznaval napake in se obvezoval, da bo v prihodnje spoštoval premirje. Nato je ponovno surovo prekršil dogovor in poleg tega užalil spomin na Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem.

Salahuddin ni bil pripravljen na parcialne in enkratne spopade s plenilci, kakršen je bil Rejnald. Največ kar je lahko naredil je, da zavzame njegovo kneževino. Salahuddinova pozornost se je usmerila na bitko ogromnih razsežnosti, ki bo mobilizirala vse križarje in rezultat katere bo odločilen. Salahuddin se je zadovoljil s tem, da mu jeruzalemski kralj pošlje vse, kar je Rejnald zaplenil in osvobodi goloroke romarje. Rejnald je pomislil, da Salahuddin ni pripravljen na spopad, zato si je domišljal, da lahko odbije posredovanje kralja. Do Salahuddina so prišle besede, s katerimi je ta zločinec žalil Allahovega Poslanca, sallallahu alejhi ve sellem in prisegel je, da se mu bo maščeval s sabljo, katere ni izvlekel zaradi zavrnitve njegovih zahtev, ampak zaradi žaljenja Poslančeve, sallallahu alejhi ve sellem časti.

Nemudoma in brez vsakršnega oklevanja je začel s pripravo ogromne vojske. Ibn Šedad navaja, da je bila prva stvar, ki jo je imel Salahuddin v mislih, odhod z delom vojske proti Bosri (mesto v današnji Siriji; ar. Busra Eš-Šam), da bi zaščitil karavano romarjev, ki so se bali Rejnaldovih napadov. Prišel je na cilj in karavana je odpotovala pod Allahovo zaščito.

Salahuddin je smatral, da je Rejnalda potrebno naučiti lekcije, pa je z dvanajst tisočimi konjeniki krenil proti Keraku. Napadel ga je in v njegovi okolici posekal drevesa. Enako je naredil tudi v Šubeku, vendar si Rejnald ni upal priti na bojišče.

Salahuddin se ni zadovoljil s težavami, ki jih je prizadejal Keraku in Šubeku. Začel je z izvajanjem načrta, katerega je nameraval uresničiti že takrat, ko je med frankovskimi prvaki opazil razdor. Na Arabskem polotoku, Egiptu in Siriji je razglasil mobilizacijo vojske. Krenil je proti Tiberiji, mestu na obali istoimenskega jezera (tudi Galilejsko ali Genezareško jezero). To mesto je bilo nepristopno, zato ga je Salahuddin obkolil. Križarji so vedeli, da je vojna sedaj v polnem teku. Prav tako so vedeli, da dogovora ni prekršil Salahuddin, ampak da je bilo to Rejnaldovo delo. Nujno so morali vstopiti v vojno. Jeruzalemski kralj je sprožil hitro mobilizacijo, saj je bila Tiberija pod njegovo oblastjo, pa tudi v bližini Jeruzalema. Muslimani bi ga lahko napadli v vsakem trenutku.

Prvi se je odzval Rejnald, želeč si povrniti okrnjeni ugled v bitkah pri Keraku in Šubeku. Heraclius je s posredovanjem Jeruzalemskega kraljestva, Tripoliju in Antiohiji zagrozil z ekskomunikacijo, če bi v odločilnem trenutku zatajili. Prav tako je osebno ponesel cerkveni simbol; lesen križ, za katerega trdijo, da je bil na njem križan Jezus, naj je mir z njim. Z oddaljenega mesta je opazoval zbiranje vojske okrog Tiberije, ki je dosegla petdeset tisoč ljudi.

Tukaj v vodo padejo argumenti tistih, ki trdijo, da je islamska vojska zmagala zaradi številčnosti. Salahuddinova vojska ni bila tako številčna. Zaradi tega je Salahuddin prevzel  pobudo in napovedal posvetovalni sestanek. Moč vere ga je napeljala, da počaka na konec džuma salata, ko vsi klanjači recitirajo du'a. Morda je bil to trenutek njihovega sprejetja. Na večer pred soboto je bil pripravljen načrt bitke. Njegova vojska je južno od jezera prestopila reko Jordan. Vojsko je poslal proti Safuriji (mesto v Palestini), kjer so se skoncentrirale križarske sile. Vedel je, da so križarji neodločni in da o spopadu nimajo enotnega stališča. Usmeril se je proti Tiberiji, ki je po kratki bitki padla v njegove roke.

Vendar je bila močno utrjena in z zidovi obdana citadela še naprej neosvojena. V citadeli se je nahajala Rajmundova žena z otroki in spremstvom. Križarjem je poslala poziv. Rajmund je vojsko spodbujal k obrambi. Borba prsi v prsi je bila neizogibna.

Rajmundova glavna skrb ni bil napad na Salahuddina, saj je vedel s kakšnim potencialom Salahuddin vstopa v bitko. Vendar je svet grofov na čelu z jeruzalemskim kraljem sprejel Rejnaldov predlog o nujnosti napada. Predhodnica Salahuddinove vojske je okrog svojih položajev opazila odrede križarjev. Salahuddin je bil v polni pripravljenosti in zavzel položaje okrog oaz in izvirov. Vedel je, da žejna vojska ne more zdržati dolgo. Voda je eden od odločilnih dejavnikov bitke. Poleg tega je bila temperatura tistega julija veliko višja kot prejšnja leta, spremljali pa so jo hudi in vroči vetrovi. Salahuddin je računal na vse to. Za Franke bi bilo bolje, če bi vztrajali na svojih položajih in da v tej vročini ne bi ukrenili ničesar.

Morali bi počakati, da Salahuddin izgubi potrpljenje, napade, občuti tegobe premika in izčrpa vojsko. Vendar so se po Rejnaldovem nasvetu odločili presekati pot Salahuddinovi vojski in učinkovito končati bitko.

Salahuddin se je odločil za razpihovanje ognja pred prihajajočo vojsko. Veter je proti prihajajočim odredom razširjal plamen in vročino, kar jim je povečevalo žejo. Niso našli niti enega izvira, na katerem bi potešili žejo, saj je islamska vojska uničila vse vodnjake. Franki so poskušali izpeljati načrtovano, da Salahuddinu in njegovi vojski presekajo pot ter tako zavladajo izvirom. Kadarkoli bi zakorakali, bi se znašli pred ognjem. Temu je potrebno dodati tudi ogromno potrebo po vodi na bojnem polju. Želeli so zavzeti izvire, vendar so bili vedno znova neuspešni. Pod vročimi sončnimi žarki so se njihove muke podvojile. Niso imeli dreves, pod katerimi bi se ohladili, niti vode, s katero bi potešili žejo. To jih je izčrpalo bolj od same muslimanske vojske. Prisiljeni so bili k umiku, da bi lahko načrtovali drugačen scenarij.

Skupina križarjev se je začela umikati, vendar so muslimani njihov umik smatrali za past in ostali na svojih položajih. Salahuddin je vojski ukazal, naj se do jutra spočije v šotorih in postavil stražo. Vsi so upali na zmago, znaki katere so se že kazali. Po odmoru je Salahuddin v času opoldanske pripeke ukazal napad. Utrujeni od pripeke so se odredi križarjev začeli umikati po obronkih Hittina. Telesa ubitih križarjev so bila raztresena povsod naokrog. Edina skrb preživelih je bilo obvarovanje golega življenja. O odporu sploh niso razmišljali.

Zaledje križarjev je dojelo, da se je tok bitke obrnil proti njim, zato so pobegnili. Preostali so se umaknili, saj so želeli najti varno mesto, vendar se niso mogli skriti pred strahotami borbe. Z velikim naporom so prišli do kraljevega šotora, katerega je obkrožalo veliko število vojakov, kakor bi njegovo zaščito smatrali za edini preostali izhod. Muslimani so razumeli, da je padec tega šotora odločilen korak za končanje bitke. Križarji so prvi napad uspeli odbiti, vendar jim je morala slabila in tudi kralj je izstopil iz šotora, kakor bi želel razglasiti kapitulacijo. Muslimanska predhodnica je pohitela proti njemu in ujela vsakogar, ki se jim je našel na poti. Med ujetniki so bili ugledni grofje, med drugim tudi Rejnald.

Na mestu, kjer se je nahajal križarski šotor, so muslimani postavili Salahuddinovega, zmagoslavnega. Salahuddin je svoje bivanje v tem šotoru začel s z molitvijo zahvale in v njem vodil emirje ter učenjake. V kunut-du'a so dvignjenih rok poveličevali Allaha in se Mu zahvaljevali za doseženo zmago. Salahuddin je začel opazovati ujetnike. Utrujeni od pripeke in grenkobe poraza so bili videti zares ubogo.

V najhujšem ponižanju so bili Guy Lusignonski, Gerard Ridefortski (Gerard de Ridefort, veliki mojster viteškega reda Templarjev) in vladar Keraka Rejnald. Salahuddin je poleg sebe postavil jeruzalemskega kralja, poleg njega pa Rejnalda in Gerarda. Sultan je opazil, da kralj umira od žeje in mu ponudil čašo hladne vode. Pil je dokler se ni odžejal, ostanek pa podal Rejnaldu. Salahuddin je vzkliknil: "Ta prekletnež z mojim dovoljenjem ne bo pil vode in tako postal varen. Sodba nad njim se mora izreči takoj." Običaj Arabcev je bil, da ujetniku, kateremu za mizo ponudijo hrano in vodo, obvarujejo življenje. Zatem ga je Salahuddin poklical in ukoril zaradi kršenja dogovora ter prelivanja krvi nedolžnih romarjev. Rejnald je osorno odvrnil: "To je kraljevski običaj." Salahuddin je zavihtel sabljo in ga presekal na dva dela. Guya Lusignonskega je prevzel strah. Mislil je, da je naslednji. Salahuddin se je nasmehnil in mu pregnal strah z besedami: "Ni kraljevski običaj ubijati druge kralje, vendar je ta prestopil vse meje z onečastitvijo Allahovega Poslanca in grožnjami, da bo sežgal njegovo telo. Takrat sem dal prisego in sem jo izpolnil."

Bitka se je končala s porazom križarjev. Glede njihovega ogromnega ponižanja se zdijo najprimernejše besede zgodovinarja Abu Šama (1203-1267), s katerimi komentira rezultat bitke: "Tisti, ki so bojno polje Hittina videli posuto z mrtvimi, so govorili: 'Tukaj ne more biti ujetnikov.' Spet tisti, ki so videli množico ujetnikov, so govorili: 'Tam ni bilo mrtvih.' "

Salahuddina zmaga ni opila. Tega se zavedajo tudi frankovski zgodovinarji. Zmaga mu ni  zadušila humanosti, ampak ga je zasula z blagostjo in skromnostjo - kar je bil redek primer med njegovimi rivali. Usmeril se je proti trdnjavi Tiberija. V citadeli se je še vedno nahajala grofica Eschiva, Rajmundova žena. Ko je izvedela, kaj se je pri Hittinu zgodilo Frankom, je izgubila vsakršno upanje na rešitev. Odšla je pred Salahuddina in ga prosila za varnost. On jo je pomiril in ji ukazal, naj z otroki ter izbranim spremstvom odide k možu. Prepovedal je, da ji kdorkoli prekriža pot in jo vzel pod svojo zaščito. Nič od njenega premoženja ni bilo zadržanega.

Salahuddin se ni hotel usmeriti proti Jeruzalemu. Zaradi strahu, ki je prevzel križarje, bi ga zlahka napadel. Vendar je menil, da je zavzetje vojnih pristanišč strateško pomembnejše od Jeruzalema, saj bi se s tem prekinilo oskrbovanje iz Evrope. Usmeril se je proti Akki, ki se je predala pod pogojem življenjske in premoženjske varnosti za njene prebivalce, z izbiro med ostankom ali izselitvijo. Salahuddin se je strinjal s temi pogoji. Njegov primarni cilj je bila osvoboditev ujetih muslimanov Akke, katerih je bilo več kot štiri tisoč. Ko so okoliška mesta videla njegovo toleranco, so se odločila predati. Tako so se predala mesta Nazaret, Kajsarija (mesto v Palestini, znano kot Cezareja), Haifa, Safurija, Afula in druge utrdbe. Salahuddin je zavladal tudi nad Džubejlom (pristanišče v Libanonu; Biblos).

Medtem so se križarji ponovno zbrali v Suru (Tir) in formirali vojsko, kar je bila nova nevarnost in razlog za nadaljevanje vojne. Ta poraz križarjev je sprožil tretjo križarsko vojno, katere so se udeležili trije evropski kralji, francoski Philippe Auguste, angleški Richard the Lionheart in nemški Friedrich Barbarossa.