Ali Bog obstaja? To je vprašanje, o katerem neprestano razpravljam z ateisti. Razprava se pogosto dvigne pod različnimi pretvezami, čeprav je premisa vedno enaka: Ali Bog obstaja in kaj je dokaz, ki podpira to verovanje?
V bistvu je moja trditev, da za obstoj Boga ne potrebujemo nobenega dokaza. Zato je potrebno razpravljati o samem vprašanju. Pravzaprav vprašanje ne bi smelo biti: ''Ali Bog obstaja?'' temveč: ''Kakšne razloge imamo za zanikanje Njegovega obstoja?''
Ne razumite me narobe, verjamem, da imamo številne dobre argumente, ki podpirajo verovanje v Boga, vendar je moja poanta, da za Njegov obstoj ne potrebujemo nobenega dokaza. Bog je aksiomatično verovanje. Z drugimi besedami, obstoj Boga je samoumevna resnica, v jeziku filozofije znano kot ''temeljno prepričanje''.
Ideje samoumevnih resnic so sprejete s strani vseh. Za primer vzemite znanost. Znanost sprejema stvarnost sveta kot samoumevno resnico; verjame, da je svet realen. Z drugimi besedami, fizični svet je ločen in zunaj našega razuma ter naših misli.
Sedaj si lahko mislite: ''Verjamem, da je stvarni svet resničen, saj ga lahko primem in občutim. Verjamem, da je svet resničen, ker ostali ljudje pravijo, da je tudi zanje svet stvaren, kakor je zame.''
Vendar to ne dokazuje ničesar. Dotikanje in občutenje ne dokazuje, da je stvar, ki se je dotaknete in jo občutite, izven vaših misli. Misel in občutek se lahko zgodi že zaradi samega delovanja možganov. Razmislite o tem, morda so vaši možgani v kozarcu na luni, kjer vas nek nezemljan, ki je vanje postavil sonde, sili, da mislite in čutite, kar čutite sedaj.
Pravzaprav nimate tehtnih dokazov za stvarnost sveta, ki ga doživljate. Dokaz temelječ le na izkustvu je nezanesljiv, saj se izkustvo lahko proizvede v možganih. Dokaz temelječ na filozofiji ali logičnih predpostavkah je prav tako produkt misli. Zunanji svet morda nima nobene dejanske realnosti, čeprav se dogaja v vaši lobanji.
Ob prebiranju tega boste morda zahtevali dokaz; dokaz, da je stvarni svet izven naših možganov ... Vendar nimamo nobenega dokaza. Pravzaprav ga ne potrebujemo. Zato verovanje v stvarni svet imenujemo aksiom, samoumevno resnico ali temeljno prepričanje. Zato bi lahko trdili, da je zanikanje obstoja Boga enakovredno zanikanju resničnega sveta, saj je oboje samoumevna resnica.
To ni oblika neke posebne obrambe Boga, kajti obstaja veliko število samoumevnih resnic in aksiomov, v katere verjamemo:
- obstoj misli ostalih ljudi,
- obstoj objektivnih moralnih vrednot,
- obstoj logičnih resnic,
- tehtnost našega sklepanja,
- načelo vzročnosti.
Samoumevne resnice, aksiomi in temeljna prepričanja so medkulturna v smislu, da niso omejena na le eno kulturo. Prav tako so svojstvene v tem, da niso pridobljene po poti izmenjave informacij in da so temeljna. Ko pravimo, da so temeljna, mislimo na to, da zagotavljajo osnovo za razumljiv pogled na svet. Ti vidiki samoumevnih resnic bodo podrobneje pojasnjeni ob nagovoru ključnih pomislekov glede tega argumenta.
POMISLEK 1: KAJ PA VELIKA BUČA ALI LETEČA ŠPAGETNA POŠAST?
Obstaja nekaj pomislekov glede tega argumenta. Nekateri ateisti in skeptiki bodo rekli: ''Kaj pa velika buča ali leteča špagetna pošast?'' Poudarjajo, če je Bog samoumevna resnica, če je Bog aksiomatičen, zakaj potem ne bi mogli biti samoumevna resnica tudi velika buča ali leteča špagetna pošast?
S to trditvijo lahko opravimo na tri načine:
Medkulturno verovanje: Leteča špagetna pošast in velika buča nista naravni težnji. Ne obstaja razširjena naravna težnja po verovanju v letečo špagetno pošast ali veliko bučo. To niso naravne težnje, saj so omejene na določeno kulturo. Na primer, če verjamem v letečo špagetno pošast, sem moral biti vzgojen v kulturi, v kateri sem bil naučen o špagetih in pošastih. Vendar je ideja Boga, temeljna osnovna ideja o stvarniku, nadnaravnem vzroku vesolja, medkulturna. Ni pogojena z neko določeno kulturo, temveč kulturne razlike presega, kakor tudi verovanje v vzročnost in obstoj misli ostalih ljudi.
Prirojeno verovanje: Temeljna osnovna prepričanja, aksiomatična verovanja in samoumevne resnice ne potrebujejo izmenjave informacij. Zato da bi razumel, kaj je leteča špagetna pošast, bi potreboval informacije, ki bi mi jih prinesli drugi. Na primer, potreboval bi znanje o zahodni kuhinji in italijanski kulturi. Ko pa pridemo do ideje o obstoju Boga kot stvarniku vesolja, ne potrebujemo nobene izmenjave informacij, najsi iz kulture ali izobrazbe. Zato sociologi in antropologi argumentirajo, da četudi bi otroci ateistov obtičali na nekem zapuščenem otoku, bi na koncu verjeli, da je ta zapuščen otok nekaj ustvarilo.
Razumeti to je ključnega pomena, saj pogosto slišimo: ''Bog ni nič drugega, kot verjeti v letečo špagetno pošast.'' To ni res. Če razumete samoumevne resnice, aksiomatična in temeljna verovanja, potem lahko vidite, da ne potrebujejo izmenjave informacij. Temeljni koncept Boga ne potrebuje izmenjave informacij. Ideja, da obstajajo pošasti in tudi špageti, potrebuje izmenjavo informacij. Zato leteča špagetna pošast ni samoumevna resnica.
Temeljno verovanje: Tretja točka je, da so osnovna in aksiomatična verovanja temeljna. Zagotavljajo osnovo za razumljiv pogled na svet. Odgovarjajo na vprašanja in povečujejo znanje. Na primer, obstoj Boga pojasnjuje pojav zavesti, dejstvo, da imamo zavest znotraj materialnega sveta. Odgovarja na vprašanja, na katera nimamo nobenih odgovorov, kakor je vprašanje jezika. Trenutno evolucijske paradigme ne znajo razložiti razvoja jezikov. Prav tako pojasnjuje obstoj objektivnih moralnih resnic in ponuja temelje za pojasnitev, zakaj se stvari sploh dogajajo.
Uporabimo to na drugi samoumevni resnici: Tehtnost našega sklepanja. Zaupanje našemu razumu in že samo dejstvo, da s sklepanjem lahko pridemo do resnice, je temeljno prepričanje. Če ne bi imeli tega prepričanja, kako bi potem lahko zaupali svojemu razumu? Kako bi s sklepanjem lahko prišli do resnice? Kako bi lahko razumeli vesolje in samega sebe? Ta vprašanja nakazujejo na temeljno naravo tehtnosti našega sklepanja.
Obstoj Boga zagotavlja temelje za razumljiv pogled na svet, nam lajša pot do znanja in odgovarja na temeljna vprašanja. Verovanje v letečo špagetno pošast ali verovanje v veliko bučo zagotavlja edinole temelje za nekaj posmehov.
POMISLEK 2: ALI NI BILO VEROVANJE V PLOŠČATO ZEMLJO NEKOČ SAMOUMEVNA RESNICA?
Naslednji pomislek je verovanje, da je bila zemlja ploščata. To je bila nekoč samoumevna resnica, temeljno prepričanje. Z napredkom znanosti smo odkrili, da sploh ni tako. Sedaj vemo, da je zemlja okrogla. Nočem se spustiti v globoko filozofsko razpravo o temeljnih prepričanjih ali samoumevnih resnicah in če se lahko spremenijo z bodočimi znanstvenimi dokazi. Rekel bom le, da ta problem ni prikladen za primer obstoja Boga. Bog je že po definiciji bitje, ki ga ne moremo opazovati in je izven vesolja. Na primer, če bi naredili stol, bi seveda ostali ločeni in nepovezani s stolom, bili bi zunaj stola. Podobno je stvarnik ločen in zunaj vesolja. Zato stvarnika ne moremo opazovati. Ne moremo opazovati nečesa, kar je izven našega vesolja. Zato s tega vidika ta pomislek ni prikladen. Prikladen je samo za stvari, katere lahko opazujemo.
Znanost temelji na teoriji znanja imenovani empirizem. Empirizem izhaja iz ideje, da imaš lahko znanje o nečem samo iz izkustva temelječega na direktnem opazovanju. Empirično zanikanje Boga je nemogoče, saj za oblikovanje zaključkov potrebuje dokaze iz opazovanja. Zanikati nekaj, česar ne moremo opazovati, ob uporabi teorije znanja, ki zaključke lahko oblikuje le, če temeljijo na opzaovanju, je absurd. Znanost nikoli ne more zanikati obstoja Boga, saj se lahko ukvarja samo s stvarmi, katere lahko opazuje. Zato filozof znanosti Elliot Sober v svojem eseju ''Empiricism'' izjavlja, da je znanost omejena na vprašanja, ki jih lahko pojasnimo z opazovanjem: "V vsakem trenutku so znanstveniki omejeni z opazovanjem, ki ga imajo pri roki ... Omejitev je, da je znanost svojo pozornost prisiljena omejiti na probleme, katere lahko reši opazovanje."
Boga se ne da opazovati. Kako lahko uporabite opazovani svet, da zanikate nekaj, česar se ne da opazovati? To je nemogoče. Zato znanost obstoja Boga nikoli ne more direktno zanikati. Lahko stori samo eno od dveh stvari:
- o zadevi molči, ali
- predloži nek dokaz, ki se ga lahko uporabi za sklepanje o Njegovem obstoju.
Običajen odgovor na to vprašanje vključuje: ''Če ne more biti opazovano, potem v to ne moremo verjeti.'' To je napačna opazka, saj opazovanje ne zajema vseh fenomenov. Obstaja ogromno stvari, ki ne morejo biti opazovane, pa vseeno verjamemo vanje. Filozof John Cottingham ta problem izpostavlja v svoji knjigi ''Rationalism'': "Voda ob določenem atmosferskem pritisku doseže vrelišče pri stotih stopinjah celzija. Zato, ker ima ta izjava obliko absolutnega univerzalnega posploševanja, iz tega sledi, da nobeno omejeno število opazovanj ne more dokončno vzpostaviti resnice. Dodaten in morda še bolj zaskrbljujoč problem je, ko dosežemo višje stopnje znanosti ... bomo naleteli na strukture in entitete, katerih se ne da opazovati na nikakršen enostaven način. Atomi, molekule, elektroni, fotoni in podobno so zelo kompleksni teoretični konstrukti ... tukaj smo zelo daleč od sveta direktnega empiričnega opazovanja."
POMISLEK 3: VEROVANJE V BOGA NI UNIVERZALNO
Zadnji ključni pomislek je – ker morajo biti samoumevne resnice univerzalne, potem obstoj milijonov ateistov po svetu namiguje, da obstoj Boga ni samoumeven. Ta pomislek je napačen iz dveh razlogov:
Samoumevne resnice ne rabijo biti univerzalne: Samoumevne resnice, temeljna prepričanja ali aksiomi so lahko individualizirani in ne rabijo imeti univerzalnega priziva. Vzemite za primer svojo mati. Imate temeljno prepričanje, da vas je dama, katero kličete mati, rodila. Nimate DNK testerja, a vseeno zlahka sprejmete dejstvo, da je ona vaša mati, saj je to za vas samoumevno resnično. Vendar je za nekoga drugega dama, katero kliče mati, lahko teta, mačeha ali skrbnica. Temeljno prepričanje in samoumevne resnice ne rabijo biti univerzalne. Lahko so individualizirane.
Verovanje v Boga je univerzalno: Kljub vsemu številu ateistov na svetu je verovanje v Boga univerzalno. Univerzalno verovanje ne pomeni, da mora v to verjeti prav vsaka oseba na planetu. Medkultuni konsenz je zadosten dokaz, da dokažemo trditev, da je obstoj Boga univerzalna trditev. Očitno je, da je na svetu več teistov kot ateistov in od začetka zabeležene zgodovine je bilo vedno tako.
Če ateisti in skeptiki hočejo učinkovito izpodbiti te trditve, bodo morali pojasniti, da Bog ni samoumevna resnica. Pojasniti bodo morali, da Bog ni temeljno prepričanje, da je to prepričanje omejeno na neko določeno kulturo in da se pridobi samo preko izmenjave informacij.
Komentarji
Objavite komentar